Za začetek bom odrinil na stran ugibanja, ali je šlo pri tem za kaka velika ali celo usodna vprašanja. Izhodišče za razmišljanje bi moralo biti tole: tako kot večino drugih pomembnih odločitev in zakonov bi tudi ta sporazum lahko sprejel ali zavrnil parlament. In parlament je sporazum v resnici potrdil. Zgodba bi se lahko končala tam ali pa nadaljevala na natančno isti točki, na kateri se bo nadaljevala zdaj. Nadaljevanje zgodbe bi bilo v enem in drugem primeru spodbijanje legitimnosti legalno sprejetega sporazuma. Tole vmesno - referendumsko - poglavje ni sami stvari dodalo prav ničesar. Zakaj smo torej morali pretrpeti to cirkuško dramo?
Zasledil sem mnenje, da je referendum Pahorju spretno nastavil, se pravi podtaknil, Janša. V podporo temu mnenju lahko navedemo številne argumente. Referendum je Janši ponudil platformo za propagandno kampanjo, utrdil je njegovo voditeljstvo znotraj opozicije, okrepil opozicijo in oslabil vlado - če ne drugače, s tem, da ji je predpisal, s čim naj se njen znatni del pretežno ukvarja. Vprašanje, ali bo na referendumu vlada padla, se pravi vprašanje padca vlade, je postalo realistično vprašanje. In če se že vlada ni borila za preživetje, se je gotovo njen predsednik. Referendum je opozicijski propagandi na široko odprl vrata v medije in ji naklonil pozornost, za katero bi se sicer morala malce potruditi. In za vse to so plačali davkoplačevalci. Tako kot mnogokrat v slovenski referendumski preteklosti je Janša tudi tokrat na državne stroške mobiliziral svojo politično bazo. Takšne mobilizacijske vaje so njegova specialiteta.
Toda kakor koli prepričljivo že zveni to mnenje in kakor koli ustrezno opisuje posledice odločitve za referendum, menim, da ne pojasnjuje razlogov za to odločitev. Menim, da gre pri razlogih za staro zgodbo, za vodilni motiv Pahorjevega vodenja vlade: za nesposobnost sprejemanja odločitev, natančneje, za nesposobnost sprejemanja odgovornosti za odločitve. Pahor je odgovornost za dano odločitev prevalil na ramena državljanov, ki jih pri oblikovanju odločitve seveda ni ničesar vprašal. Sve će to narod pozlatiti, so včasih rekli.
Toda to je drag špas. Tema dneva je varčevanje, špara se tam, kjer šparanje uničuje prihodnost, in jemlje tam, kjer že zdaj ni kaj jemati - pri okolju, sociali, šolstvu, zdravstvu, znanosti, delavskih in uslužbenskih plačah, pokojninah - potem pa se meče stran tam in tako, da imajo korist kvečjemu tisti, ki odločajo o varčevanju in zapravljanju. Kaj je Pahor dobil? Veliko presežne medijske pozornosti, gotovo. Njegov jaz se je lahko grel v siju žarometov kot kak nezrel paradižnik v topli gredi. Ne verjamem pa, da je gospod tako bolesten, da bi si organiziral referendum za takšnole dodatno razkazovanje. Si je okrepil položaj? Dvomim. Vtis, ki sem ga dobil, je, da se je razpoloženje malenkost, a ravno dovolj, nagnilo v prid arbitražnemu sporazumu, ko se je sporazum nehalo prodajati kot Pahorjev osebni dosežek in so v vidnih vlogah nastopili še drugi igralci.
Zame kot državljana je sicer drugotno vprašanje, kaj je z nepotrebnim referendumom pridobil predsednik vlade. Smo imeli državljani kako korist? Ne verjamem. Razen te, da smo izgubili še kakšno iluzijo in imeli spet enkrat priložnost utrjevati se v prepričanju, da naš novi politični razred raste v tvorbo, ki je sama sebi raison d'etre. Ta referendum je bil predvsem ukvarjanje politikov samih s sabo. Predstavo so družno pripravili in odigrali pred publiko, ki so jo na koncu povprašali, kaj si misli o sporočilih glavnih igralcev - ne pa po tem, če bi si želela imeti druge igralce ali drugačno predstavo.
Ena trpkih ironij referendumskega političnega marketinga je, da je Janša na koncu začel govoriti tako kot Pahor. Ne govorim o stilu, v tem pogledu seveda ni mogel iz svoje kože in je verjetno prepričal kar nekaj tistih, ki niso njegovi sledniki, da so šli oddat glas za sporazum. Mislim na "politično misel". Pred glasovanjem je Janša sporočil, da ne gre za levico in desnico, marveč za Slovenijo. "Ne levica ne desnica" je Pahorjeva priljubljena tema, na tem geslu je vsaj od zadnjih volitev (in volilne kampanje pred njimi) njegov podpis. Ampak v tem primeru Janši ni treba očitati plagiatorstva. To je stara fašistična totalitarna predstava. Težko bi našli politika, ki ga ne bi vsaj kdaj zamamila. "Ne desnica ne levica" pač pomeni, da je ves narod strnjen za njim kot generalom in dirigentom in ljubljenim vodjo.
"Ne levica ne desnica" je nujno in neizogibno prepoznavni znak totalitarizma in samodrštva. Nesporazum je v tem, da si nekateri utvarjajo, da lahko totalitarizem in samodrštvo onkraj levice in desnice jamčita za nacionalni interes. Nacionalni interes je v tem pogledu izključno zavladanje ene politične grupacije in zato tiranija ene posebne pozicije nad vsemi drugimi: grupaški, ne nacionalni interes. Nacionalni interes v naših krajih in časih bi bil "in levica in desnica", se pravi rezultat sporov, spopadov, zmag, porazov, kompromisov in sporazumov med levico in desnico.
Nacionalni interes terja, da politiki niso sami sebi namen, da država ni zgolj pretveza za reprodukcijo privilegiranega razreda ali kaste. Problem s tem referendumom je bil, da je bil nepotreben in da kot tak ni bil v državnem interesu. Če bi bilo šlo za obstoj slovenske države, bi bilo to treba pokazati in dokazati in dati na plebiscit. Z referendumi se ne odloča o obstoju države, temveč so izraz obstoja države. Menim, da so v danem primeru velike besede o obstoju države in njenem mednarodnem ugledu služile predvsem malim političnim interesom in blodnjavam. Na tem referendumu je šlo za obstoj politične elite in kar nas lahko skrbi, so znaki, da se je ta elita v gonu po lastni reprodukciji sposobna igračkati z obstojem države.
Veliko vprašanje je, kaj z državo, ki jo imamo. O tem vprašanju se zadnje čase ni veliko govorilo. Referendum smo imeli tudi zato, da se s tem vprašanjem ne bi ukvarjali ne politiki ne državljani. Zamislite si, da bi Slovenija dobila Savudrijo. Kaj bi politiki naredili tam? Vsaj eno igrišče za golf z dvakrat devet luknjami.
