A po vsem tem pomilovanja vrednem kravalu, ko smo se za par milijonov evrov le še enkrat več prešteli in še stotič ugotovili, da je Koper, Popovičevim dumbo-jumbo plakatom navkljub, bolj lev, Grosuplje pa bolj desno, pridejo mimo Milivoje, Robert, Samir in Zlatko, nekajkrat brcnejo nogometno žogo in v hipu izničijo ves ta jalov trud naših politikov, saj se kar naenkrat levi, desni, zgornji in spodnji vsi v en glas, derejo "Kdor ne skače, ni Slovenc!", vsi navijajo za naše in vsi so enotni in složni in vsem po vrsti dol visi za žerjave, pavlihe, vlačiče in vse druge, ki so se v napačnem trenutku odločili počutiti neskončno pomembne.

Te dni je pač v ospredju nogomet in, kolikor vem, naši nogometaši v Južno Afriko niso odpluli čez Piranski zaliv. Zato je ta, na žalost vseh naših politikov, lahko le drugorazredna tema. Oziroma tretjerazredna. Drugi razred so namreč že nekaj ur po referendumu prejšnjo nedeljo do kraja napolnili Lina Kuduzović, plesna skupina Maestro, pevka Maja Keuc, mladi očka Alen Vogrinec Vesel in vsi drugi novoodkriti talenti. In zato mi je bilo tistega večera kar nekako žalostno gledati Gregorja Viranta in Gregorja Golobiča, ki pred mikrofonom Edija Pucerja stavek za stavkom streljata mimo in namesto o tem, kdo od talentov ju je najbolj navdušil, debatirata o nekem arbitražnem sporazumu. Gregor Virant je šel celo tako daleč, da je neskončno žalost navijačev Maje Keuc zamenjal za namišljeno povorko lastnih podpornikov, ki žaluje za izgubljenimi dvajsetimi odstotki slovenskega morja, medtem ko nas je Gregor Golobič prepričeval, da je rajanje v Tivoliju neposredno povezano z žurko koalicijskih asov v "priljubljeni ljubljanski restavraciji v središču mesta".

Revežema verjetno niso postregli s takrat še svežimi podatki, da je sedemletna Lina Kuduzović v nekaj minutah zbrala več glasov kot vsa evforična koalicija v dvanajstih urah pred tem, pa čeprav je bilo izrekanje o arbitražnem sporazumu zastonj, glasovanje za Lino pa je njene oboževalce stalo cela dva evra.

Ob tovrstni samozadostnosti naših politikov me sploh ne bi presenetilo, če bi po zmagi slovenske nogometne reprezentance nad Anglijo in zgodovinski uvrstitvi naših v osmino finala ter veliki vseslovenski fešti v studiu čušperške nacionalke zagledal Janeza Janšo, kako kot polit cucek razlaga, da ne razume navijačev, saj po referendumu za Slovence ni več razlogov za veselje, ob njem pa Tomaža Bratoža, ki zaskrbljeno kima in ga sprašuje, ali se bo morda odločil blokirati odhod hrvaške reprezentance na naslednje evropsko prvenstvo. In Borut Pahor bo bržkone že naslednji dan sklical tiskovno konferenco in novinarjem v svojem novem odrezavem slogu obelodanil novo veliko misel, da slavje na slovenskih ulicah razume kot podporo svoji politiki.

Res me malce skrbi, kaj se bo zgodilo, če naš neskončno samozavestni predsednik vlade nekega dne Sloveniji priigra izhod na odprto morje, nato pa presenečen ugotovi, da so mnogi njeni prebivalci že zdavnaj, brez njegove vizionarske pomoči in mitološkega stika z mednarodnimi vodami, odšli v širni svet. Kaj bo, če slovenski politiki nekoč šokirani spoznajo, da sta nerešeno mejno vprašanje in brezizhodnost Piranskega zaliva omejevala le njih same, medtem ko so vsi drugi ves ta čas veselo kukali onkraj določenih in nedoločenih meja? Kako se bodo, ubožčki, sprijaznili z dejstvom, da njihovi volilci sploh niso zaplankani, temveč jih kot takšne zgolj doživljajo in nagovarjajo oni v svoji lastni zaplankanosti? Na kakšen način se bodo soočili s tem, da nismo vsi mi Joško Joras?

Predvsem pa me zanima, kdo bo tisti nesrečnež, ki bo moral tem napihnjencem v naslednjih dneh prenesti za njih vsekakor tragično vest, da smo vsi mi naslednji mesec z mislimi v Južni Afriki in da jim v tem času ne bomo posvečali prepotrebne pozornosti. Kdo jih bo v našem imenu lepo poprosil, naj nas do enajstega julija pustijo pri miru in nas ne vznemirjajo s svojimi pajzlovskimi čenčami? Vsekakor bo to izredno nehvaležna naloga in kdorkoli že bo tisti nesrečnež, ki bo zvezde tretjega programa razsvetlil z dejstvom, da bo naslednjih mesec dni "capo di banda sloveno" Matjaž Kek, naj to stori previdno in z občutkom.

Vsekakor si od vsega najmanj želimo, da bi katerega naših velikanov od vsega hudega pobralo ravno med svetovnim nogometnim prvenstvom.