O zakonu ni bilo niti strokovne razprave niti dialoga, pritrjuje tudi izvršni sekretar ZSSS Andrej Zorko, in minister ni imel namena soočiti argumentov niti najti konsenza. Pahor je trgoval s pravicami ljudi, ki so v zelo zaostrenem ekonomsko-socialnem položaju, in vso krivdo za (finančno) krizo preložil na ne dovolj "prožno" in "konkurenčno" delavstvo. Z mladimi, brezposelnimi in upokojenci se o zakonu nista trudila razpravljati, prav tako ne z ženskami, ki bi bile zaradi zakona še najbolj diskriminirane.

Minister je zakon kopiral po nemškem primeru neznatne zaposlitve. Ta velja od leta 1999 in je bil leta 2003 popravljen. Združenje nemških sindikatov in strokovnjaki so objavili obsežne empirične analize negativnih posledic zakona, ki jih niti Svetlik niti Pahor doslej nista upoštevala. Še naprej se obnašata nestrokovno in nedemokratično. Gre za spremembo, ki bo potrebovala ustavno presojo, v imenu ZSSS poudarja Andrej Zorkov, zato je vredno (brezposelne) delavke in delavce vsaj opozoriti, kako se vlada krvavo trudi, da bi nas pahnila v še večje medsebojno izkoriščanje, tekmovanje, diskriminacijo in na skrajni rob preživetja. Enajst tez o malem delu:

1. Malo delo ne pomeni "prožne" dopolnitve k drugim zaposlitvam, pač pa krepi razločevanje in razslojevanje dela ter tehnizacijo in racionalizacijo delovnih procesov, s čimer se je v Nemčiji ustvaril plačilni damping - delo za nedoločen čas postaja privilegij za vodstvene kadre, na socialnem dnu je armada prilagodljivih oseb brez pravic in varnosti, ki opravljajo malo delo.

2. Empirične analize kažejo, da malo delo ni ustvarilo več delovnih mest glede na neto zaposlitev in večjo socialno varnost, je pa povečalo fluktuacijo in razširilo sektor ljudi z najnižjimi plačami, ki imajo malo možnosti za napredovanje tako v poklicu kot v podjetju.

3. Prav tako ni omejilo nelegalnih zaposlitev in dela na črno: samo na primeru nelegalnega dela gospodinjskih pomočnic je empirična analiza do leta 2007 pokazala, da je bilo od vseh takih del (skoraj 4 milijona) sklenjeno le 3,9 % pogodb o malem delu.

4. Malo delo ni vključilo brezposelnih na trg dela, saj je bil delež brezposelnih, ki so se zaposlili po tem zakonu, neznaten in samo okrog 8 % delavcev je iz malega dela napredovalo v redno zaposlitev.

5. Malo delo je znižalo pravice do pokojninskega zavarovanja, saj je delavec po desetih letih polnega plačevanja prispevkov iz malega dela upravičen do približno 40 evrov pokojnine, hkrati pa nima pravic do rehabilitacije, pokojnine zaradi nezmožnosti za delo ipd.

6. Empirične analize dokazujejo, da malo delo ni prispevalo v socialno in pokojninsko blagajno, da je bila večina delavcev nezavarovanih in da si kljub visokemu družbenemu subvencioniranju (okrog 4 milijarde evrov na leto) po malem delu ni moglo zagotoviti samostojnega preživetja, kar je povečalo tveganje revščine. Če bi malo delo izpodrinilo druge oblike zaposlitve s socialnim zavarovanjem ob enaki plači, bi bila samo v letu 2004 pokojninska blagajna oškodovana za 1,3 milijarde evrov, obvezno zdravstveno zavarovanje za pol milijarde evrov, obvezno zavarovanje za primer nege za 290.000 milijonov evrov in zavarovanje za primer brezposelnosti za 1,1 milijarde evrov.

7. Malo delo ima najnižje urne postavke: slabih 92 % zaposlenih po malem delu ne glede na njihovo kvalifikacijo ne dosega praga nizkih plač in sodijo med revne kljub delu.

8. Malo delo za delodajalce ni bilo zanimivo zaradi nizkih dajatev (oproščeni plačevanja regresa, praznikov, nadomestil v primeru bolezni, sredstev za izobraževanje, za varstvo pri delu ipd.), pač pa ker ni izoblikovanih standardov kolektivne pogodbe zaradi nazadovanja kolektivnih pogajanj. Zato so redno zaposlene delavce, ki so s stavko opozorili na slabe delovne razmere v podjetju, lahko zamenjali z bolj "prožnimi", s čimer se je zmanjšala možnost zastopanja kolektivnih interesov delavstva.

9. Tri četrtine vseh zaposlenih po zakonu o malem delu predstavlja populacija med 35. in 50. letom starosti, med katerimi je večina žensk in ne dijakov, študentov, vajencev in upokojencev, zaradi katerih je bil zakon sprejet kot dopolnitev za dodatno financiranje študija ali nizkih pokojnin.

10. Empirična analiza je pokazala, da malo delo ni zavarovalo zaposlenih v skladu z delovnim pravom in je proizvedlo segregacijo glede na pogodbe o zaposlitvi.

11. Več kot dve tretjini vseh zaposlenih po pogodbi o malem delu v Nemčiji predstavljajo ženske, ki sedaj niso deprivilegirane le zaradi strukturne diskriminacije, vsebovane v nemškem sistemu socialnega skrbstva, in trga dela, pač pa tudi zaradi malega dela, s katerim se krepijo tradicionalne delitve dela po spolu (ne le na delovnem mestu, pač pa tudi v družini in gospodinjstvu).

Ampak minister Svetlik ni pišmeuhovski samo do mladih, upokojencev, žensk, brezposelnih. Poleg poskusov legaliziranja diskriminacije žensk in socialno ogroženih družbenih skupin z zakonom o malem delu brez dialoga in konsenza načrtno krši tudi odločbo ustavnega sodišča glede uveljavitve pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, kar bi moral izvršiti že 30. junija 2009.

Gre za varčevanje na najbolj nemočnih ljudeh v državi, ki potrebujejo institucionalno varstvo in posebno nego, npr. varovanci v domu Škofljica, ki bi jim moral minister nemudoma zagotoviti primerno oskrbo, pa se je odločil, da bo odločbo ustavnega sodišča upošteval šele 31. decembra 2013. Položaj varovancev v domu Škofljica se od leta 2005 slabša in po ocenah Marjana Ulčarja, očeta 40-letnega oskrbovanca, primanjkuje že 25 varuhinj in zdravstvenih delavk.

Etično bi bilo, da minister, ki kljub opozorilom staršev oskrbovancev in vrste državnih institucij načrtno krši odločbo ustavnega sodišča, odstopi. Potem bo morda lahko stekel tudi dialog o tem, zakaj bi sploh poskušali legalizirati diskriminacijo žensk in revščino za že danes ogrožene socialne skupine prebivalstva.