Ta teden je moderno govoriti, da je narod razklan. Na pol. Boleče. Tesnobno. Njegova bit ječi vpeta v skelečo razpoko. In take reči. Na referendumih, kjer ljudje izbirajo enega od dveh odgovorov na isto vprašanje, je sicer običajno, da eni izberejo en odgovor, drugi pa drugega. Pa je kljub temu izzvenelo kot nacionalna katastrofa, ker je bilo enih glasov nekaj več kot polovica. Narod ni enoten.

To je res. Ampak kdaj pa je bil?

Leta 1945 narod ni imel nobene možnosti, da ne bi bil enoten, pa si je Osvobodilna fronta na volitvah kljub temu pripisala zgolj 88 odstotkov glasov. Tudi v uradnih dokumentih prvih povojnih volitev je črno na belem zapisano, da narod ni bil enoten. Vsaj simbolična neenotnost mu je morala biti pripisana, ker drugače rezultat štetja glasov diši po nedemokratičnosti. Tudi udeležba ni bila čisto stoodstotna, čeprav je veljalo, da je prihod na volišče patriotska dolžnost. Za izražanje nepatriotskih čustev je bilo takrat predpisano streljanje ob zori, pa kljub temu niso šli čisto vsi. Številkam ne gre najbolj verjeti, ideja pa je jasna.

Ti pomisleki niso rezervirani samo za krščansko civilizacijo. Leta 1995 sem v Bagdadu spremljal referendum, ki ga je takratni predsednik Iraka Sadam Husein organiziral v svoje veselje. Dva člana revolucionarnega sveta sta mu bila pobegnila v Jordanijo in ga spravljala v veliko zadrego. Razglasil je referendum o samem sebi. Vprašanje je bilo preprosto. "Ali se strinjate, da bo Sadam Husein predsednik države še sedem let?" Udeležba je bila 99,96 odstotna. Na volišča niso prišli samo pacienti, ki so na intenzivnih oddelkih ležali v gipsu. Referendum je potekal zgledno.

Zvečer smo novinarji v baru hotela Palestina ugibali, kakšen rezultat bo Husein dal napisati v poročilo volilne komisije.

"Več kot devetdeset odstotkov ne bo dal," je veljal konsenz. Že to, da je Sadam Husein razpisal referendum, je veljalo za znak odpiranja države nekoliko bolj liberalnemu režimu. Na diktaturo je hotel nalepiti za spoznanje bolj demokratično štukaturo.

"Če bo pod devetdeset, to pomeni, da se zaveda nujnosti sprememb," je obveljalo na koncu. "Če pa si bo pripisal več kot devetdeset odstotkov, bo ostalo tako, kot je." Nihče ni verjel, da bo Sadam Husein šel kaj dosti nad devetdeset odstotkov, ker bi to pomenilo, da je z referendumom zgolj dražil že tako nezadovoljne ljudi.

Rezultat so zjutraj najavili s topovsko baterijo ob Tigrisu. Trije topovi so hkrati streljali, mi pa smo na oknih šteli odstotke. "Ena, dve, tri, štiri ... devetindevetdeset." En top je potem oznanil še stotinke. "Ena, dve, tri, štiri ... sedeminštirideset." Devetindevetdeset celih sedeminštirideset odstotkov glasov za Sadama Huseina. Nekoliko razočarano smo gledali čez Tigris proti predsedniški palači.

"Zakaj si ni pripisal sto odstotkov, če je že zrežiral vse od začetka do konca?" smo se vpraševali. Po uradnih podatkih je od osem milijonov volilcev 3052 glasovalo proti Sadamu Huseinu. Le zakaj se mu je zdelo, da si mora izmisliti to številko? Odgovor je bil samoumeven. Hotel je biti demokratično izvoljen. Stopnja demokratičnosti držav pa se računa po politični razvejanosti volilnega telesa in številu glasov, ki se ne strinjajo s politično garnituro, ki je trenutno na oblasti. 3052 glasov proti je v Sadamovem Iraku veljalo za ravno dovolj visoko stopnjo neenotnosti.

Kot zgled enotnosti zdaj navajajo referendum o osamosvojitvi iz leta 1990. Takrat je bil narod enoten. Udeležilo se ga je 88,5 odstotka upravičencev, od teh je za osamosvojitev glasovalo petindevetdeset odstotkov. Natančno rečeno je bil narod skoraj enoten. Ravno na meji spodobnosti. Od takrat naprej se je razvil v normalno družbo, kjer se njegovo zanimivost šteje po raznolikosti gledišč na iste probleme. Narod je vraga razklan. Ljudje imajo različna mnenja, v volilnih skrinjicah pa se prešteje mnenja tistih, ki mislijo, da se jih splača izraziti. Družba je pač konfliktna. Demokracija artikulira konflikte na nenasilen način. Vse druge možnosti so bolj neprijetne. Narodi so enotni v diktaturah. Tisti, ki motijo slogo in sožitje enega s samim sabo, so v zaporih.

Veselje nad neenotnostjo naroda ni nič novega. Anton Mahnič, rojen v Kobdilju leta 1850, krščen v Štanjelu, posvečen v duhovnika v Gorici in nadškof na Krku, je Slovencem razdelil duhove za vedno. Do njega je med liberalci in klerikalci veljal zmoten nauk slogaštva. Liberalci in klerikalci so skupaj objavljali v časopisu Sloga in ustvarjali nezdravo podlago narodne sloge. Zdelo se je, kot da živijo v istem svetu in si imajo kaj povedati. Mahnič je to antipatično prakso prekinil. Z njim je bilo slogaštva konec, nastopila je delitev duhov. Ni šlo za notranjo spiritualno ločitev, ampak za politično prakso v javnem življenju. Mahnič je ustanovil svojo revijo Rimski katolik, kjer je razvil radikalni slovenski katoliški klerikalizem in dokončno ukinil možnost političnega dialoga z liberalci.

Narod je bil razcepljen, Mahnič pa je tako kot vsak pameten človek odšel na morje za škofa na otok Krk.

Tam je naredil čudež. Ustanovil je Hrvaško katoliško gibanje in postal Hrvat. Kot Antuna Mahnića ga imajo Hrvati še danes za enega svojih največjih škofov in prvakov hrvaškega nacionalizma. Igral je veliko združevalno vlogo. Leta 1906 je organiziral prve skupne počitnice slovenskih in hrvaških študentov v cerkvi Matere Božje na Trsatu. Res je, da je ljudi izbiral po strogem katoliškem ključu delitve duhov, vendar ni imel nobenega talenta za nacionalizem. Narod nosi sovražnika vedno v sebi in proti njemu se je treba boriti. Pot človeka dveh domovin so prekinili šele Italijani, ki so ga odpeljali v izgnanstvo v Italijo.

Mahnič je zgled za naše čase. Ni je bolj produktivne ideje od neenotnosti. Pripelje do spoštovanja soseda, prijateljstva med narodi, skupnih počitnic na morju in do konca razdraži Italijane.