Sledili so stimulacijski fiskalni ukrepi, ki naj bi nadomestili primanjkljaj povpraševanja zasebnega sektorja (subvencioniranje krajšega delovnega časa, subvencioniranje nakupov avtomobilov in drugo). Ekonomski komentarji so bili polni naslovnic o zmagovitem povratku keynesianizma in potrditvi potrebe močne vloge države pri zagotavljanju ekonomske stabilnosti.
Danes se ravno države dojema kot možen vzrok nove finančne krize, katere razsežnosti bi lahko bile primerljive s tisto izpred leta in pol. Mnoge med njimi so namreč preveč zadolžene in le s težavo upravičujejo zaupanje investitorjev o varnosti njihovih obveznosti. Grčija je samo izstopajoči primer, ki je že naletel na popolno nezaupanje investitorjev. V navezi z njo se omenjajo še južnoevropske države in precej nejasno je, kako se lahko, na primer, Velika Britanija še tako poceni zadolžuje, saj gre za državo, katere javnofinančno stanje je tudi precej labilno. V ZDA dolg države ni nič manjši kot povprečje Evrope, imajo pa celo precej slabe projekcije javnofinančnih deficitov. Za investitorje je dolg ZDA varno pribežališče predvsem zaradi percepcije dolarja kot najpomembnejše rezervne valute in rastočega prebivalstva.
Finančni trgi danes v splošnem z veliko nervozo spremljajo javnofinančno zdravje držav. Povsod, kjer so dolgovi visoki, gospodarstva pa strukturno šibka in nekonkurenčna ter s šibkimi obeti rasti, se odpira vprašanje tveganja, povezanega z bankrotom države. Na začetku krize so države posegle z velikimi ekspanzivnimi ukrepi in upalo se je, da bo to dalo ključen zagon gospodarstvom. Sedaj že nekaj časa dobivamo popravke napovedi globalne gospodarske rasti navzgor, vendar je to predvsem zaradi Azije in Latinske Amerike. Med razvitimi zahodnimi državami jih je precej, kjer fiskalna ekspanzija ni privedla do hitrega odboja gospodarstev, zato ni mogoče pričakovati, da se bo breme javnega dolga zmanjšalo zgolj zaradi gospodarske rasti. Ključno pri tem je, da je sposobnost zadolžene države financirati svoj dolg močno odvisna od obrestne mere, ki jo zahtevajo investitorji.
Ponujata se nam dva sklepa. Prvič, vzdržnost javnih financ zahodnih držav je ključno odvisna od pripravljenosti zasebnikov in bank poceni financirati javne dolgove. Državo kot reševalca globalnega finančnega sistema rešuje ponesrečenec. Drugič, keynesianizem in močna vloga države se ponovno zdita toliko del problema kot del rešitve. Gospodarstva, ki si lahko privoščijo močno reakcijo države v krizi, so predvsem tista, kjer je vloga države relativno manjša. V gospodarstvih, kjer je prevelika vloga države pripeljala do previsokih dolgov, si močne vloge države ne morejo privoščiti.
Pri vsem skupaj je seveda nekaj slabih in nekaj dobrih novic. Pričnimo s slabimi. Stanje, kakršno imamo, je zatečeno. Držav, kot je Grčija, ne morem postaviti na drugo pot v prostoru in času, kjer bi vodile desetletja dobrih namesto slabih ekonomskih politik. Banke so izpostavljene obveznicam slabih držav, pri čemer ni natančnih informacij, koliko točno določena banka. To je vir novega nezaupanja med bankami, ki lahko privede do reprize finančne krize zelo slabih razsežnosti. Kaj bodo države naredile potem? Potem, ko so enkrat že množično reševale banke, so se politiki pred davkoplačevalci zavezali, da tega ne bodo več počeli. Ker postopki urejenega propada bank še niso urejeni, je velika verjetnost ponovne velike panike na finančnih trgih v primeru verižnega bankrota držav. Deloma to paniko že opažamo na finančnih trgih v zadnjem mesecu in pol. Cincanje politike, podobno kot je bilo v zvezi s sprejetjem reševalnega paketa za Grčijo, lahko privede do poglobitve krize.
Ne glede na to je v ozadju močno povečane negotovosti in nihajnosti na trgih kar nekaj dobrih novic. Dozorelo je spoznanje, da močna vloga države ni tako zveličavna, kot se je mnogim zdelo še pred letom dni. Finančni trgi so na to zelo jasno opozorili. Trditve politikov, ki pri tem krivdo valijo na špekulante, povejo več o politikih samih kot o špekulantih. Vrstijo se napovedi držav o varčevalnih ukrepih, s katerimi naj bi se dolg držav spravil pod kontrolo. Postalo je tudi neizogibno, da države članice območja evra okrepijo institucionalni okvir nadzora nad pretirano državno potrošnjo. Povedano drugače, dobra novica je, da se bo keynesianizem toliko omejil, da bo lahko postal učinkovit. Boljše bi bilo, da bi to spoznanje dozorelo v boljših časih, vendar temu nikoli ni tako.
Seveda, v vmesnem obdobju na finančnih trgih ni videti, da bi investitorji te novice dojemali kot dobre. Vendar to samo dokazuje, da so njihove percepcije najmanj hecne, velikokrat pa tudi shizofrene. Ob pričetku realizacije večine ekspanzivnih fiskalnih ukrepov se je marca 2009 pričela izjemna rast na borzah. Sedaj večina ravno te ukrepe dojema kot vir tveganja vzdržnosti javnih financ in posledica je pesimizem investitorjev. Povedano drugače, investitorji se bojijo, da bodo imeli keynesianski ukrepi nekeynesianske učinke. Vendar so v tem primeru varčevalni ukrepi razlog za optimizem in ne pesimizem. Edina razlika v primerjavi s situacijo izpred šestih mesecev je spoznanje, da okrevanje gospodarstev pač ne bo tako hitro. Podobna je zgodba v zvezi s svarili pred kitajskim nepremičninskim balonom. Od navdušenja nad dinamiko pospeška kitajske gospodarske rasti po krizi smo prešli v pesimizem ob tem, ko kitajski restriktivni ukrepi na hipotekarnem kreditnem trgu dejansko prijemljejo.
Pretirana nihanja trgov iz optimizma v pesimizem in nasprotno bodo prisotna tudi v prihodnje. Nič hudega. Važno je, da pri tem v ozadju opažamo nekaj procesov, ki postavljajo gospodarstva na pravo pot.
