Južna Afrika bi lahko gostila že prejšnje svetovno prvenstvo, a je v tretjem krogu glasovanja izvršnega komiteja FIFA "zamočil" Novozelandec Charles Dempsey, ki ni glasoval v skladu z navodili svoje regionalne tihooceanske nogometne organizacije. Posledična sprememba pravil pri izbiri gostiteljice je Seppu Blatterju avtomatično omogočila, da si izpolni željo in prvič pripelje prvenstvo na Črno celino. Ob Maroku, Egiptu ter Libiji in Tuniziji (izločeni zaradi ukinitve skupnega gostiteljstva) je bila dežela, poimenovana po njej, videti elementarno afriška izbira, čeprav so dežurni pesimisti takoj napovedovali kolumbijski scenarij. Južnoafriško gospodarsko mišičevje, čeprav najkrepkejše v podsaharski Afriki, se pač še zdaleč ni moglo primerjati z gostiteljicami od neuspešne latinskoameriške države sem, država pa še slovi kot ena najnevarnejših na svetu. A ko so se kolesja zavrtela, jih je bilo treba samo obrniti v pravo smer.

Tako je obveljalo prepričanje, da bo najbolje pripeljati nogomet v Afriko in ne Afrike v nogomet. Morda ne najbolj verodostojen, zato pa poveden pokazatelj je, da bo na tamkajšnjih stadionih šest afriških reprezentanc spremljalo samo 11.000 ljubiteljev nogometa iz drugih držav Črne celine. V Fifi ob začetku prodaje vstopnic očitno nihče ni pomislil, da je Afrika v zaostanku tudi pri osvajanju svetovnega spleta, kjer so bile pod strogim nadzorom nogometne federacije edinole na voljo. Pripomogla je še finančna kriza in v JAR zdaj pričakujejo le še polovico od predvidenega pol milijona tujih navijačev z ustreznim slabim končnim izkupičkom.

Le nekaj dni pred odprtjem spektakla z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu dežurni tečneži ne pridejo ravno do izraza, le malo od tistega, na kar opozarjajo, pa bo vidnega večini obiskovalcev Južne Afrike. FIFA, ki si obeta okoli tri milijarde dolarjev prihodka od sponzorjev in televizijskih prenosov, je za ta posel poskrbela tudi z vsiljeno začasno zakonodajo. Njena prva žrtev so ulični prodajalci, svojevrstna izmenjava dobrin, od katere živi tamkajšnje revno prebivalstvo. Oblasti so tovrstno med turisti cvetočo trgovino začasno počistile s cest, hkrati pa na ukaz svetovne nogometne federacije onemogočile, da bi se v kupljene monopole vmešavali drugi proizvajalci pijač, majic, športnih rekvizitov in vsega, s čimer si Fifini sponzorji v reklamo vložen denar večkratno povrnejo od razigranih navijačev.

Že kolonialna preteklost in tudi apartheid sta poskrbela, da se Evropejec v Cape Townu, Pretoriji, Durbanu, Krugerjevem parku in z nekoliko več previdnosti tudi v Johannesburgu počuti domače. Miren zlom bele vladavine je prej črno-belo sliko sicer obarval mavrično, a je že pred leti izginila negotovost, ki je bila spomladi 1994 naravnost otipljiva na obeh straneh. In če nočeš, ti zdaj niti ni treba videti, da južnoafriška družba naokoli še vedno funkcionira na dveh ravneh. Tudi ob novih "zgodovinskih dogodkih", kakršen je bil nastop pretorijskih Blue Bullsov na štadionu Orlando v Sowetu, ko se je tradicionalni belski ragbi zaradi odstopljenega stadiona nogometnemu prvenstvu skupaj z navijači in političnimi podtoni o zreli mavrični naciji za trenutek preselil v legendarni geto, v katerem so belci še vedno samo tuji turisti.

Z okoli petimi milijardami dolarjev so Južnoafričani poskrbeli, da se bodo navijači z drugih celin mesec dni pri njih počutili kot doma, tisti redki iz preostale Afrike kot nekje v Evropi ali vsaj Latinski Ameriki, domači pa kot v sanjah. Pravzaprav le peščica od njih, večina jih bo predvsem plačala davek spektaklu, ki se politično prodaja kot zaokroženo potovanje Nelsona Mandele.

Na otoku Robben slednji verjetno ni razmišljal, da bo v svoji domovini priča dogodku, ki povezuje več dežel, kot jih štejejo Združeni narodi. A je krivično do velikega moža v pozni jeseni življenja njegovo veličastno epopejo borca za človekove pravice stisniti v ozek okvir ljudskega zadovoljstva ob kruhu in igrah. Dvajset nogometnih akademij, kar cinično poimenovanih "centrov upanja", in še nekaj drugih drobtinic, ki jih je na afriška tla padlo s Fifine mize, je trenutna bilanca prireditve, s katero si bo mesec dni dajal več poslovnega kot navijaškega duška bogati svet. Ta se hvali, da nekaj vrača Afriki, med drugim naj bi v minulih šestih letih v deželi z ogromno brezposelnostjo našlo delo na gradbiščih in pri obnovi desetih stadionov 150.000 delavcev. Da so ti med drugim iz učilnic, kjer so jih začasno namestili, pregnali pod milo nebo šolarje, je postranska stvar, da je razkošje, ki ga bodo na in ob njih deležni petični obiskovalci, izbrisalo obljubljene pitno vodo, kanalizacijo, asfaltirane ceste in drugo infrastrukturo, pa redko kdo omenja. Pač ne gre kvariti vzdušja, ob katerem bodo blestele milijone dolarjev vredne noge, za zabavo privilegiranih gostov na odprtju in sklenitvi prvenstva pa bodo namesto afriških poskrbeli bolj znani svetovni estradniki s Shakiro in zanjo prirejeno kamerunsko vojaško pesmijo kot himno prvenstva.

Ker je varnost omenjana pred nogometom, ta pa pred Afriko, je očiten strah Fife, gostiteljev, medijev in ne nazadnje navijačev, da se bo Južni Afriki kaj sfižilo, ne pa upanje vseh, da bo Črna celina te dni nogometu kaj svojstvenega dodala, kot denimo že davno Latinska Amerika. Zato je najbolje, da se ta mesec veselite tekem in pozabite na Afriko, če se boste le nanjo spomnili po prvenstvu.