Prvak SDS ocenjuje, da je alternativ predlaganemu arbitražnemu sporazumu veliko, obstajajo pa najmanj tri "zelo jasno določljive variante", ki so vse boljše za Slovenijo, pa tudi za Hrvaško.

Janša je napovedal, da bodo v SDS v roku enega meseca po referendumu, če bo arbitražni sporazum na njem zavrnjen, kar "močno upa", vsem ostalim parlamentarnim strankam ter strokovni in širši javnosti v usklajevanje ponudili tri možnosti.

Janez Janša na srečanju podpornikov SDS na Naravskih ledinah na Koroškem (STA, 29. maja 2010)

***

Se še spomnite tako imenovane brionske deklaracije? Pisalo se je leto 1991. Sedmi julij 1991. Eden od ključnih dogodkov osamosvojitve se je odigral na nekdanjem Titovem rajskem otoku. Takrat je po kratki, nekajdnevni vojni, v kateri smo jo kar dobro odnesli, Evropska unija organizirala srečanje Slovenije in SFRJ, na katerem naj bi JLA zaustavila sovražnosti, Slovenija pa za tri mesece zaustavila oziroma zamrznila svoje osamosvojitvene procese. Delegacijo EU je vodil Hans van den Broek, v slovenski so bili predsednik predsedstva Milan Kučan, premier Lojze Peterle, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, predsednik skupščine dr. France Bučar ter član zveznega predsedstva dr. Janez Drnovšek.

Pogajanja so se odvijala hitro. Ni bilo časa za posvete, usklajevanja in konsenze. Pač princip vzemi ali pusti. Glede na velika pričakovanja je bila zamrznitev osamosvojitvenih procesov, ki so se odvijali z nesluteno hitrostjo, grenka pilula. Kučan, kot stari maček v politiki, je hitro dojel, da so vsi akterji (tako EU kot takratno jugoslovansko vodstvo in vodstvo JLA), ne da bi se dejansko zavedali, Sloveniji dali status, ki je bil vreden več kot vsa zahtevana popuščanja. Pravzaprav se je zgodil morda prelomni trenutek v osamosvojitvenem procesu. Namreč, kljub temu da takrat ne ZDA ne glavnina EU še slišati niso hotele o slovenskih "osamosvojitvenih sanjah", so ji dali status enakovredne stranke v arbitraži. Slovenija proti Jugoslaviji! No, popuščanja Slovenije so bila na videz velika. Zamrznitev osamosvojitvenih procesov ter cel kup odstopanj od doseženega: vračanje zveznih predpisov režima na meji, carine naj se do nadaljnjega stekajo v zvezno blagajno, kontrola zračnega prometa ostaja v zvezni pristojnosti. In seveda umik z doseženih vojaških pozicij. Kar je pomenilo brezpogojno deblokado vojaških enot in objektov jugoarmade, takojšno brezpogojno izpustitev zajetih oficirjev in vojakov JLA ter celo vračanje zasežene vojaške opreme JLA in deaktiviranje enot slovenske TO. Tveganje zaradi negotovosti končnega izida je bilo precejšnje. Za Kučana in brionsko delegacijo je bila cena znosna glede na realne alternative (vojna, izguba mednarodne podpore) ter zlasti glede na to, da smo postali enakovreden mednarodni subjekt v pogovoru; nasprotna stran v pogajanjih z Jugoslavijo. Kasneje se je potrdilo, da je bil to velik triumf. Za Janšo, ki je tisti dan ostal v Sloveniji, je bila brionska deklaracija enakovredna porazu, pobegu s fronte in v dramatičnih urah je zato nagajal, kolikor je le lahko. Kar je bilo nerazumno, glede na to, da je Slovenija svoje vojaške resurse v tistih nekaj dneh izčrpala, JLA pa še zares aktivirala ni. Kar se je videlo kasneje na Hrvaškem in še bolj v Bosni. In neposredno po tej skepsi vojaške eminence Demosa je v demosu (na ulici) završalo: Kapitulacija! Izdaja!

Zdi se, da je sedaj situacija precej podobna. Ne sicer tako dramatična. A pred nami je enkratna priložnost, da zaokrožimo osamosvojitvene procese; da teritorialno zaokrožimo državo. Da dosežemo več, kot nam po mednarodnem pravu pripada. Zaradi posebnih okoliščin so se Sloveniji postavili "planeti v vrsto". To se dogaja redko. In če zapravimo to možnosti, druge zlepa ne bo. Razen če kakšen naivnež resno meni, da lahko Slovenija zares blokira hrvaško pristopanje v EU. Nima si smisla delati iluzij. Ko bodo veliki evropski igralci presodili, da je Hrvaška zrela za EU, bodo Sloveniji zvili roke. Čisto vseeno, kdo bo na oblasti. Levi, desni, Pahor ali Janša.

Lepo je prodajati sanje in iluzije. Denimo tiste o celovitem Piranskem zalivu. Tudi če odmislimo, da obstaja cel kup (celo slovenskih!) dokumentov, ki zanikajo tezo o ekskluzivnem slovenskem nadzoru zaliva v Jugoslaviji, je teza o celovitem Piranskem zalivu ter slovenskem neposrednem stiku z odprtim morjem pred 25. junijem 1991 prazna floskula. Slovenija je res imela stik z mednarodnimi vodami. Kot jugoslovanska republika. Piranski zaliv je bil vedno slovenski, kričijo na polna pljuča nacionalisti. Kako to mislijo? Mar ni bila tam svoj čas Italija? Pa pred njo Avstrija? Kdaj je bila tam Slovenija? In še: etnična sestava pred drugo svetovno vojno ne govori v prid Hrvatom, zanosno dodajajo domoljubi. Res ne. A tudi ne v prid Slovencem. Ampak Italijanom. A največji nesporazum je celovitost Piranskega zaliva. Celovitost gor ali dol. Sedaj rišemo mejo. Kako pa bi bila videti meja med državama v celovitem piranskem zalivu? Morje slovensko, obala pri Kanegri pa hrvaška? Mar to pomeni, da gredo hrvaški fantje, ko se nacedijo ožujskega piva, z obale odtočit v slovensko teritorialno morje? Kje pa ste kaj takega videli ali slišali. A za prave domoljube je to tako ali tako irelevantno vprašanje, saj je vse do reke Mirne slovensko. Dobro, kakšen Jelinčič nam lahko prišteva ne samo teritorij do Mirne, ampak tudi Kvarnerske otoke in še kaj. Saj ga niti Hrvati ne jemljejo zares. A sedaj je začel nevarne akrobacije izvajati tudi Janša. Kar naenkrat se je spomnil in zagato, kako potegniti mejno črto med hrvaško obalo in celovitim (slovenskim) Piranskim zalivom, razrešil tako, da bi zahteval kar Savudrijo. Ker bi bila s tem velika zagata celovitega zaliva rešena. A le na videz. Če je kaj slovenska deviza v pogajanjih, je to bilateralno in mednarodno soglasje o 25. juniju 1991 kot stanju stvari. Kaj hoče Janša povedati? Da je bila na dan 25. junija 1991 Savudrija slovenska? Če bo na tak način prepričeval sosede in mednarodne arbitre v primeru, da sporazum pade, bomo opleli.

Janša sedaj v enem mesecu obeta kar tri rešitve. Tik pred prevzemom mandata in med mandatom sta Janši v bilateralnih pogovorih s prijateljem Ivom Sanaderjem uspeli dve stvari. Tik pred volitvami je "prepričeval" Sanaderja, da naj ne pošilja ribičev v Piranski zaliv delat konfliktov, ker mu sedaj dobro kaže. In bil pri tem uspešen. Med mandatom pa se je, v solo akciji s Sanaderjem, dogovoril za sporazum na Bledu, ki je najslabši doslej. Nihče ga na žalost ni vprašal, v čem je tisti sporazum boljši od sedanjega predloga arbitraže. Pogumni vojaček, ki nam obeta tri sporazume na en mah, ki se je pred dnevi sam pohvalil, da so oni prvi poslali nad Hrvate specialce. To pa je dosežek! S specialci nad Hrvate. Odlična referenca! Ko bodo to slišali mednarodni arbitri, bodo očarani.

Če sporazum pade, ne bo velik zmagovalec Janša, ampak Hrvaška. Če se to zgodi; upam, da se ne bo, ne bomo več mi tisti, ki imajo probleme, ampak tisti, ki delajo probleme. Dežela brez enega evropskega prijatelja bomo.

Kdo verjame podpihovalcu, ki v letu 2010 živi v konfliktih, od konfliktov in za konflikte? Ki za svoje sebične politične cilje zastavi vse. Ne le interesa, tudi verodostojnost nacije.