Odziv judovske države na sklepni dokument enomesečne pregledne konference o uresničevanju sporazuma o neširjenju jedrske oborožitve (NPT) je bil pričakovano žolčen. V želji, da se do njega vendarle dokopljejo, so ZDA (s figo v žepu) pristale na neposreden poziv Izraelu, da pristopi k omenjenemu sporazumu in omogoči Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) nadzor nad svojimi tovrstnimi zmogljivostmi. Resolucija ne vsebuje poimenskega poziva Indiji in Pakistanu, nadaljnjima dvema nepodpisnicama NPT z jedrsko oborožitvijo, prav tako pa ne omenja Irana, ki mu že s četrtim paketom sankcij grozi Varnostni svet zaradi domnevne bogatitve urana za izdelavo atomske bombe. Za pomiritev domačih jastrebov sta prišla iz Bele hiše "globoko obžalovanje", da je Izrael poimensko naslovljen, in opozorilo, da so s tem resno ogrožena prizadevanja za konferenco o Bližnjem vzhodu kot območju brez orožja za množično uničevanje. A vsem - in še posebej Izraelu - je jasno, da si je Barack Obama na področju globalne jedrske varnosti zadal kontradiktorne naloge, ki se mu vračajo kot bumerang. Kajti njegov problem ni iskanje konsenza s tekmicami ali celo nasprotniki, ampak z zavezniki in predvsem samim sabo - ne osebno, ampak z državo, ki jo vodi. Pregledna konferenca podpisnic NPT je to zaradi zaveze o soglasju pri sprejetih resolucijah samo potrdila.

Obamova administracija si ni mogla dovoliti podobnega poloma konference, kot je to storila Busheva pred petimi leti, ko je nanjo prišla z načrti po razvoju novega jedrskega orožja, jedrsko grožnjo nejedrskim malopridnim državam in dve leti staro krakovsko varnostno pobudo proti širjenju orožij za množično uničevanje kot nekakšnim nadomestkom NPT. Velike besede o svetu brez jedrskega orožja, izrečene pred letom dni v Pragi, pač zahtevajo vsaj majhna dejanja, ta pa se ameriški predsednik nedvomno prizadeva storiti. Eno takšnih je bil nedvomno podpis novega sporazuma o omejevanju jedrske oborožitve z Rusijo, drugi pa washingtonska konferenca o jedrski varnosti, čeprav brez konkretnega izplena. Resolucija ob koncu pregledne konference bi štela za naslednji majhen korak k varnemu igranju z atomi, če ne bi bila sklenjena s figami v žepu.

Seveda nihče ne verjame, da bi leta 2012 lahko organizirali kakršno koli konferenco o Bližnjem vzhodu brez orožja za množično uničevanje z udeležbo vseh držav v regiji. A arabske države z Egiptom na čelu, ki so bile pri tej pobudi poniževane zadnjih 15 let, so tokrat izsilile vsaj zadoščenje, ko so zanjo dobile soglasje ZDA, čeprav s pripombo, da iz te moke ne bo kruha. In morebiti celo več od tega, kajti počasi vendarle prehaja v globalno (beri zahodno) zavest, da je Izrael del bližnjevzhodnega problema, ne pa rešitve, in da bo prišel čas, ko se ga bo kot takšnega tudi obravnavalo.

Med Izraelom in Iranom ni velike razlike, ko gre za nepridiprave v mednarodni skupnosti. Mantra o nenehni grožnji obstoju judovske države to uspešno zamegljuje, tako kot jo tudi nenehno obtoževanja Irana, da z verskim fanatizmom vnaša nemir v celotno regijo. Islamska revolucija pred dobrimi tremi desetletji je tega res povzročila, vendar ne po zaslugi verskih vodij v Teheranu, ampak s strani Zahoda in vrste preplašenih arabskih režimov podprte iraške invazije na Iran. Izraelska vloga v vojni, ki je sledila, ni povsem pojasnjena, še posebno ne tajna orožarska pomoč Iranu in ozadje operacije Opera, ki je takratne hkratne iraške in izraelske zaveznice od ZDA prek Velike Britanije do Francije spravila v veliko zadrego. Vsekakor pa se je tedaj zabetonirala tako imenovana Beginova doktrina preventivnega napada na vsako tamkajšnjo državo, ki bi potencialno ogrožala Izrael.

Dolgoročno spanje s takim sosedom, še zlasti če ima jedrsko oborožitev, ni najbolj prijetno. Še bolj neprijetno je, če imaš naenkrat dva. Z največjim koncentracijskim taboriščem s poldrugim milijonom zapornikov in najmanj desetkratno količino političnih jetnikov v primerjavi z Iranom Izrael ni nobena "edina resnična demokracija na Bližnjem vzhodu", kot se vsakokrat pohvali, ampak malopriden režim, ki ne spoštuje niti temeljnih človekovih pravic pripadnikov naroda, s katerim sobiva na istem prostoru, kaj šele mednarodna pravila, ki jih, če mu niso po volji, preprosto ignorira. Hinavska in ignorantska ni na silo skrpana resolucija 189 podpisnic sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, hinavsko in ignorantsko je imeti celo mednarodno skupnost za norca, ker lahko imaš edino vojaško velesilo na svetu za svojevrstnega talca.

Obama bo že jutri gostil Benjamina Netanjahuja, da se mu opraviči, ker je zaradi svojih višjih protijedrskih in s tem povezanih protiiranskih ciljev spregledal, da je razobesil umazano izraelsko jedrsko perilo. Njegova nemoč, da v svoj protijedrski koncept vključi judovsko državo, je bila opazna že ob washingtonskem varnostnem vrhu, ki ga je izraelski premier odmevno ignoriral. Posledice postajajo nepredvidljive, saj kažejo, da ima Obama v praksi podoben selektiven odnos do jedrske (ne)varnosti kot njegov predhodnik. Še slabše, izgublja se poprejšnja transparentnost celotne ameriške varnostne politike, vse bolj ponesrečeno poimenovane "pametna sila". V njej je namreč očitno vse manj pameti in vse več kalkuliranja in ne čudi, da ob tem na Bližnjem vzhodu vse bolj kalkulirajo, kakšna bo vojna, ne pa, kakšen bi bil lahko mir.