Pogajalska poglavja se tako zapirajo in odpirajo, Hrvati sadijo oljke in vinograde po evropskih kvotah, sabor marljivo usklajuje zakone in pripravlja potrebne spremembe ustave, hrvaška premierka Jadranka Kosor že več mesecev koketira s slovenskim premierjem Borutom Pahorjem, da bi morda vendarle zgladila mejne spore s Slovenijo, medtem pa hrvaška diplomacija počasi pelje h koncu supertajno operacijo - pridružitev Republike Hrvaške Združenim državam Amerike.

Sklepno dejanje operacije je te dni odvilo v Washingtonu, kjer je Jadranka Kosor obiskala Belo hišo in se pogovarjala s podpredsednikom Joejem Bidenom ter nekdanjo državno sekretarko Madeleine Albright. Za javnost, medije in Slovence naj bi šlo za obisk, s katerim naj bi si Hrvaška zagotovila podporo za zaključek pogajanj z EU, pričakujoč ameriški pritisk na Slovenijo in glavnega haaškega tožilca Sergea Brammertza kot glavno oviro pri pristopanju k Uniji, v resnici pa je šlo za, to je zdaj jasno, zadnje dogovore z Washingtonom o pristopu Republike Hrvaške k članstvu v Združenih državah.

"God bless America!" je vzneseno vzkliknila Jadranka Kosor, prihodnja guvernerka zvezne države Croatie, na slovesnem sprejemu, ki so ga njej v čast priredili na Capitol Hillu, dvignila kozarec in nazdravila zaključku pogajanj z Belo hišo.

Marsikaj je zdaj bolj jasno, vključno s tistim nezaslišanim "spodrsljajem" Jadranke Kosor na kosilu, ki ga je za članice Nata priredil Barack Obama, ko je hrvaška premierka mimo protokola, kot kakšna nezrela srednješolka, ameriškega predsednika poprosila za avtogram na jedilniku večerje. Briljantno obveščevalno-diplomatsko operacijo so si zamislili v Cii in jo izvedli brez napake: škandalozna poteza hrvaške premierke je zabavala vso državo, ves svet se je smejal Jadranki Kosor, ne da bi slutil, da je bil podpisani "jedilnik" pravzaprav pristopni dokument za sprejem Hrvaške v članstvo ZDA. Vsi so tako videli, kako je Barack Obama podpisal kandidaturo Hrvaške za pristop k Združenim državam, pa nihče tega ni vedel!

Zdaj vam je tudi bolj jasno, zakaj Hrvaška spreminja ustavo, zakaj pravniki polemizirajo o naravi teh ustavnih sprememb in morebitnem krčenju hrvaške državne suverenosti: gre pravzaprav samo za to, da se mora Hrvaška z Washingtonom dogovoriti, ali bo enakopravna, enainpetdeseta članica ZDA ali pa "pridruženi član".

Američani, se razume, vztrajajo pri polnopravnem članstvu in bi radi Hrvaško videli kot enainpetdeseto ameriško zvezno državo. Po predlogu ameriške diplomacije bi bila Hrvaška umeščena na jug ZDA in bi se naslanjala na obale Louisiane, tako da bi se Mississippi po tem načrtu izlival v Dravo in namakal vzhodno Slavonijo, kar bi pomenilo velik napredek za hrvaško kmetijstvo.

Če bi hrvaški sabor ratificiral vključitev v polnopravno članstvo Združenih držav, bi ameriški strokovnjaki Hrvaško umestili med New Orleans in Baytown, z zvezno državo Croatio pa bi hkrati zamašili še tisto luknjo na dnu Mehiškega zaliva, iz katere po nesreči na naftni ploščadi British Petroleuma te dni izteka na tisoče galon surove nafte. Hrvaška pa bi, vam je le kapnilo, dobila pomembne rezerve "črnega zlata".

Hrvaška diplomacija se po drugi strani sklicuje na tisočletno hrvaško državnost in zahteva status "svobodne države v sestavu ZDA", nekaj podobnega, kot ga ima Portoriko. Hrvati bi bili, tako kot Portoričani, ameriški državljani, ne bi pa imeli pravice glasovanja na ameriških volitvah, tako kot ne bi imel pravice glasovanja hrvaški predstavnik v predstavniškem domu kongresa. V primeru sprejetja "portoriškega statusa" bi Hrvaška namesto ogromnih rezerv nafte dobila ugodno subtropsko podnebje s povprečno temperaturo 28 stopinj Celzija, a tudi - kar je še veliko pomembnejše - ameriška vojaška oporišča.

Recimo, na zahodnem rogu istrskega polotoka.

Zdaj vam je tudi bolj jasno, kajne, zakaj Združene države Amerike že več mesecev ne akreditirajo svojega veleposlanika v Ljubljani. In zakaj se odpravnik poslov ameriškega veleposlaništva v Ljubljani Bradley Freden dela neumnega in zatrjuje, češ da ZDA nimajo nič z enostransko hrvaško izjavo, kako arbitražni sporazum še ne pomeni pristanka Hrvaške, da Slovenija dobi teritorialni izhod na odprto morje. Končno vam je tudi jasno, da je bila vse to samo diplomatska igra in da boste za južne sosede dobili - Američane.

Pa da vidimo potem, bratje Slovenci, kako se boste junačili, ko boste dojeli, da ste pravzaprav izglasovali podporo arbitražnemu sporazumu z Združenimi državami Amerike, in kako se boste junačili po Piranskem zalivu, ko bo tam zasidrana ameriška šesta flota. Ko bodo tisti vaši smešni ribiški kanuji in policijski kajaki naleteli na jekleni zid letalonosilke John F. Kennedy, z njenih palub pa vam bodo mahali ponosni hrvaški marinci, svoji na svojem.

Da vidimo, kako boste potem guvernerki Yadranki Cossor, kongresu, Baracku Obami, Joeju Bidenu, Hillary Clinton, ameriškim ribičem, šesti floti in British Petroleumu dokazovali, da Piranski zaliv ni hrvaški.