Hočemo komisijo!
Globoka žalost preveva slovensko (a)politično srenjo. Opozicija v parlamentu peša. Peša fizično; samo piškavih devet ur je zmogla razpravljati o vprašanju "stati inu obstati" (P. Trubar) slovenskega naroda. Devet let bi bilo premalo za izlitje vse bolečine ob dejstvu, da nas hočejo žejne prepeljati čez širne slane vode Piranskega zaliva. Še bolj pa skrbi pešanje vztrajnosti pri uporabi vseh mehanizmov parlamentarne demokracije. Meči so se lomili ob ugotovitvi domoljubne opozicije, da sta o izjavi iz 3. člena hrvaškega zakona o arbitraži, po kateri sporazuma ni mogoče razumeti kot pristanka Hrvaške na zahteve Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem, državi skupaj obvestili Švede in ZDA. Torej, Pahor laže, ko pravi, da mu je Jadranka obljubila dostop do mednarodnih voda in da ni podpisan pod hrvaško izjavo. Če ne laže Pahor, lažejo Hrvati. Mi pa vemo: kdor laže, ta krade, in je zato vse od Mirne do Dragonje ukradeno. Sloveniji! Iz veleposlaništev Švedske in ZDA sporočajo, da takšnega dokumenta nimajo. Morda pa ameriški odpravnik poslov Bradley Freden in švedska veleposlanica Inger Ultvedt nista povedala resnice: morda sta "pozabila", da je bil Pahor sopodpisnik izjave, ker se je ob slovitem kaminu pod njo podpisal misleč, da Kosorjevi podpisuje potrdilo o pripadajoči ji dnevnici za pot v Slovenijo. Opozicija pa se ti s takim odgovorom kar sprijazni, namesto da bi nemudoma, tako kot vedno, zahtevala ustanovitev parlamentarne komisije, ki bi pod delovnim naslovom Kdo to tam laže iskala resnico vsaj nekaj let! Pred komisijo vseh komisij naj diplomata, soočena z dejstvi in pod točo vprašanj kvarteta Grims-Žerjav-Jelinčič-Irgl dokažeta, da papirja ni. Opozicija ima namreč dokaze, da gre za široko zaroto: arbitražo si je izmislila Bela hiša, podprl jo je Vatikan, revizijo je opravila EU, redakturo Moskva, vse skupaj pa odobril Peking. Samo zato, ker je hrvaški trg večji od našega. Vemo tudi, kako je Nixon lagal v aferi Watergate, pa Clinton v spodrsljajčku z Monico. Zakaj ne bi torej Američani tudi tokrat lagali? Tako kot vemo, da Švedi zapirajo ambasado v Ljubljani, ne pa tiste v Zagrebu. Naj odpravnik poslov Freden med drugim pojasni naslednje: ali so, ker je ambasada več kot leto dni brez šefa, izjavo s podpisoma obeh premierjev založili? Je morda pomotoma v ta dokument zavil svoj hamburger? Je možno, da so dokument skupaj s starimi časopisi oddali v reciklažo? Je bil morda Frednov ded član KP ZDA in zato zdaj ščiti levičarja Pahorja? Kako gleda na povojne poboje? So državni sekretarki Hillary Clinton namesto poročila o aferi bulmastif pomotoma poslali "izginuli" dokument? Švedska veleposlanica pa naj komisiji pokaže vsebino torbice, da ni dokument vendarle v kakem skritem predalčku, saj je znano, da so ženske torbice večja skrivnost od kraških podzemnih jam. Naj pred srepimi pogledi članov komisije razpakira zabojnike, nared za selitev ob zaprtju ambasade, da ni morda dokument kje med listi Ruplove knjige Predsednik. Ali lahko dokaže, da izjava s Pahorjevim podpisom ni skrita v hiši švedskega zunanjega ministra Bildta na Korčuli? Je morda dokument med neplačanimi računi veleposlaništva za elektriko, plin in kanalščine? Kaj ve o dokumentu povedati Pika Nogavička? Ko bo komisija po treh letih svoje delo opravila, bodo maske padle, zarota bo razkrita, udeleženci za zapahi, naš stik z mednarodnimi vodami bo širok 36 kilometrov, opozicija na oblasti in zunanji minister pa bo - dr. Rupel.
To je pravi sindikat
Vsebine in metode sindikalnega boja po svetu so sila različne, toda vsekakor so manj uspešni tisti sindikati, ki se omejujejo zgolj na sindikalne zahteve z začetka 20. stoletja: minimalna mezda, 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur spanja. Širino svojega poslanstva in razumevanja potreb sodobnega delavca je pokazal Trades Union Congress (TUC), največje združenje britanskih sindikatov, ki je z občutkom za realnost in upoštevaje krizo, v kateri je britansko gospodarstvo, reagiral pravočasno in delodajalce pozval, naj vsem delavcem, kolikor je to možno glede na delovni proces, omogočijo gledanje nogometnih tekem na svetovnem prvenstvu v JAR. Delavec, pravi sindikat, ki mu je omogočeno, da namesto v fabriki sedi v lokalnem pubu in s fanti ob šestih "pajntih pira" tuli v podporo moštvu Združenega kraljestva, je zadovoljen delavec. Je delavec, ki je pripravljen zaradi nemotenega celomesečnega gledanja svetovnega preganjanja napihnjenega svinjskega usnja narediti več in zamižati na eno oko, če bo za to plačan manj. Delavec, ki nenehno misli na tekme, ki jih ne more gledati, pogosteje zboli za nenavadnimi boleznimi, pogosteje gre na pogrebe daljnih, do včeraj zdravih sorodnikov, prej vtakne prst med zobnike, je dekoncentriran in manj učinkovit. Tam, kjer ne gre drugače, naj delavci gledajo tekme na delovnem mestu, predlaga TUC. Če pa se delodajalci še sami usedejo med modre ovratnike pred TV-zaslone kar v tovarni, prinesejo pivo in sendviče, lahko računajo na 20 odstotkov večjo storilnost, zategovanje pasu in krepitev pripadnosti družbi. Podoben učinek ima tudi gledanje tekem doma v družinskem krogu. Takoj so se oglasili številni člani sindikata z novimi izvirnimi zamislimi; da je treba ta fantastični predlog razširiti vsaj še na teniški turnir v Wimbledonu, svetovno prvenstvo v ragbiju, konjske dirke v Ascotu, olimpijske igre ter dvoboj v kriketu med Anglijo in Pakistanom. Ne vem, kaj čakajo Semolič in druščina. Da gre prvenstvo mimo? Omejitev sindikalnega boja zgolj na problem minimalnih plač in maksimalne delovne dobe za upokojitev, ki je itak ne bomo dočakali, vodi stran od sodobnih sindikalnih tokov. Najmanj, kar bi lahko zahtevali, je, da zaposlenim ob gledanju nogometa in košarke omogočijo celodnevno in celonočno spremljanje vseh razprav v slovenskem parlamentu.
