"Želim, da zmaga stranka SDS in da nas Janez Janša reši."

Zborovalka pred parlamentom (19. maja 2010).

***

"Kaj jaz lahko naredim, če so navajeni piti že od doma, to je odgovornost staršev. Mi smo želeli prirediti demonstracije na Aškerčevi, ki jo je lažje nadzorovati, ampak so nas dali na Prešernov trg, kjer je naokoli vse polno lokalov."

Katja Šoba, predsednica ŠOS vidi problem v neodgovornih starših in prevelikem številu lokalov (Ona, 25. maja 2010).

***

"Zakaj se je to zgodilo, ne vem. Policija ni ukrepala."

Katja Šoba meni, da je za izgrede kriva tudi mevžasta policija.

***

Ni kaj. Janša je točno napovedal. Kot serijski storilec, ki policijo preko medijev obvešča, kaj se bo zgodilo, kje se bo zgodilo in kdaj se bo zgodilo. Saj še spomnite? "Se mi zdi, da bo treba nekatere lekcije izpred dvajsetih let ponoviti in pričakujem, da se spomladi vidimo na ulicah, trgih," je vizionarsko pojasnil in kasneje dodal: "Glede na pisma in klice, ki jih prejemamo od ljudi, pa je skoraj gotovo, da bo prišlo do reakcije slovenske javnosti, ker bo to kaplja čez rob. Zagotovo." /.../ "Krožijo pozivi posameznikov in nekaterih organizacij civilne družbe k zborovanju pred parlamentom, k protestom." Hja. Za serijske storilce se ve, da natančno napovedujejo, ker sami načrtujejo in udejanjajo. Kako pa je vedel Janša? Pa menda ni imel tudi on kaj zraven? Seveda ne. Kdo bi sploh pomislil kaj takega! Ravno nasprotno. Njegov pribočnik Branko Grims (SDS) je na notranjo ministrico Kresalovo naslovil poslansko vprašanje, ali poteka preiskava zoper tiste, ki "so zanetili nasilje in zlorabili študentske demonstracije", ter "ali se preverja indice, da so pobudniki nasilja očitno povezani s političnimi strankami tranzicijske levice". In celo iz vladnih vrst, kot pomenljivo namigne. Ni povedal, na kakšni osnovi namiguje. Morda ima v mislih Reichstag februarja 1933. Ampak tam je bilo nasprotno, kot trdi Grims. Tam so požar podtaknili nacisti in obsodili komuniste. Kdo je pri nas podtaknil požar in kdo ga podtika drugim, je vsekakor relevantno vprašanje. Po tistem, kar se je dalo videti in po ozadjih, ki so razkrita, je občutek res nelagoden. Kot da storilec ovaja samega sebe.

A ne glede na vse, kar se je prejšnji teden zgodilo, je večina ocen precej zgrešila cilj. Ni bilo pravih odgovorov, ker ni bilo pravih vprašanj. Prve analize so se gibale med moraliziranjem in vračanjem žogice na vladno stran. Strinjam se s tistimi, ki menijo, da je moraliziranje odveč. Sploh ni ključni in usodni problem, da je prišlo do nasilnih manifestacij in vandalizma. To se lahko zgodi kjer koli, kjer nastopa veliko število ljudi. Vedno se lahko kdo iztrga nadzoru, vedno lahko koga potegne v množično dogajanje. V Parizu, Atenah, kjer koli. Zakaj potem tudi v Ljubljani ne? Pa to ne pomeni, da smemo za vandalizem in nasilje iskati opravičilo. Tisti, ki se resnično bori za demokracijo in demokratične postopke odločanja, ne sesuva parlamenta, ampak ga skuša na volitvah zamenjati, če ta ne ustreza njegovim pričakovanjem. Parlament je lahko legitimna tarča le v primeru protiljudskih režimov, ko je zgolj kulisa, ko ni kompetitivnih in poštenih volitev. Ko zamenjave po demokratični poti niso možne. Za Slovenijo to ne velja, kdor koli je že v posamezni legislaturi na oblasti.

Resnični problemi spodletelega dogodka prejšnjo sredo so drugje. Najprej kajpak v tem, da so kocke letele brez posvetila. Hočem reči, da tisti, ki so metali, kolikor so to sploh počeli spontano, niso znali artikulirati političnih zahtev. Glavnina je bila na manifestacijo pripeljana, ne da bi vedela, kaj hoče in za kaj se bori. Vse je bilo organizirano. Kako se že reče množičnim političnim dogodkom, na katere te organizirano pripeljejo, poskrbijo za "strujo, vodo i sendviče" in te morda, kot se namiguje, celo plačajo? To niso politične demonstracije, ampak mitingi.

V redu. Kamere so lovile neuke srednješolce, ki niso znali artikulirati najbolj elementarnih zahtev. In mnogi sploh niso vedeli, zakaj veselica. Celo, ko so obmetavali parlament, je nekdo kričal, da bodo izbezali vlado in Pahorja iz hiše. Jim pač ni nihče povedal, da vlada ne stanuje tam. A to je predvsem lahkotna plat medijskih manipulacij. Tako kot je bilo pred časom manipulativno smešenje udeležencev množičnih delavskih demonstracij.

Šokantna pa ni nevednost srednješolcev. Šokantna je nezmožnost artikuliranja zahtev celo v vrstah študentskih liderjev. Delujejo kot kakšni dobro plačani, premeteni in pragmatični podjetniki; menedžerji, ki tržijo domnevni študentski interes. Z izdatno podporo zasebnih študentskih servisov, ki živijo in služijo na račun študentskega dela. Preprosto ni možno abstrahirati dejstva, da z novim zakonom izgubijo predvsem slednji. In so bili najbolj zainteresirani za to, da se organizira ta miting. Zato onkraj moraliziranja večinske javnosti tudi analitiki levičarske provenience grešijo. Nobenega emancipacijskega potenciala ni bilo prejšnjo sredo na ljubljanskih ulicah. Še sindikalistične zahteve študentov so se utopile v kapitalskih interesih zasebnih prodajalcev študentskega dela. Zato menim, da so tokrat popolnoma zgrešili tudi sindikati, ki so prišli pozdravit in podpret študente. Velikokrat doslej sem se s prijatelji in drugimi sogovorniki sprl ob očitkih o sindikalnem populizmu. Vselej sem zagovarjal tezo, da sindikalisti pač počno to, kar jim gre početi. Igrajo vlogo, ki jim je v socialnem dialogu in boju dodeljena. A tokrat so se s poceni koketiranjem ugriznili v rep. Za kaj pa se sindikati v tej dilemi o malem delu borijo? Kakšen interes zagovarjajo? Najbolj regresivno ohranjanje anomalij in statusa quo?

Seveda pa onkraj vseh zlorab, ki so se prejšnji teden pred parlamentom zgodile, obstaja resen problem položaja študentov, dijakov, pa tudi izobraževanja in znanja v tej družbi. Ki ni urejen. In se ureja prepočasi in nezadostno. A če bodo študenti hoteli narediti premik, bodo morali najprej razčistiti in počistiti s študentskim tajkunstvom, privatizacijo študentskega interesa. Pač z liderji, ki vidijo ključni in morda sploh edini problem ekscesa sredinih demonstracij v tem, da policija ni dovolj energično posredovala. Za začetek. Potem pa morajo postaviti prava javna vprašanja, da bi lahko zahtevali in pričakovali prave odgovore.

A žal se zdi, da zapravljena priložnost in izguba sicer apriorne podpore in visoke solidarnosti širše javnosti ne bo pripeljala do bolj umnega in razumnega odzivanja javnosti na apele raznih agitatorjev in profetov iz ozadja. Še preden bodo sanirali onečaščeno pročelje hrama demokracije, bodo popeljali (tokrat vse) ljudstvo na referendum o arbitražnem sporazumu. In tako, kot dijaki niso vedeli, zakaj bo žur in v koga vreči kamen, tudi ljudstvo, ki mu je bilo podtaknjeno referendumsko gnilo jajce, ne bo vedelo, kaj storiti. Nekako intuitivno vedo, da ni dobro česa izgubiti. In psihologi vedo povedati, da je najhujša in najbolj usodna izguba tistega, česar nikoli nisi imel.