Zategovanje pasu ali lažja shujševalna kura?

Resnici na ljubo je takšna stopnja pesimizma ob napovedi varčevanja za pol milijarde evrov nepotrebna, saj je to le manjši del tistega, kar bo sledilo. Z napovedanim varčevanjem se namreč predvideni proračunski primanjkljaj (kot delež BDP) sploh ne bo bistveno spremenil. Gre samo za prilagoditev slabšemu stanju gospodarstva od predvidenega, država pa se bo v letu 2010 za financiranje svojih presežnih apetitov še vedno morala zadolžiti za 5 odstotkov BDP. To pa je še vedno preveč glede na naše srednjeročne zmožnosti. Zato si oglejmo, kakšni varčevalni ukrepi so pred nami v prihodnje. S tem bomo dobili občutek, kaj zategovanje pasu res je.

Na kratko se lahko sprehodimo čez kratek, nikakor pa ne popoln seznam področij, za katere bo vlada morala v prihodnje najti finančna sredstva. Najprej poglejmo ukrepe, ki jih je sprejela vlada za stabilizacijo finančnega sektorja. Znesek pomoči, danih v obliki depozita slovenskim bankam in sredstev za jamstvene sheme, tako že udejanjene kot napovedane nove, dosega velikost 10 odstotkov BDP, kar je mednarodno primerjalno zelo visok znesek. Seveda ni mogoče trditi, da bo vse to nekoč strošek za davkoplačevalce, dela tega pa vsekakor ni mogoče izključiti. Moja konzervativna ocena je, da je 3 odstotke BDP posojil bankam zrelih za odpis. To se seveda ne bo zgodilo, ker je pri nas bolj priljubljen pristop postopnega reševanja problema slabih terjatev (ustvarjanje tako imenovanih zombi bank), kar pa ne spremeni dejstva, da je za normalno delovanje bank v njih treba zagotoviti podobne zneske svežega kapitala. Deloma je to problem tujih mater naših bank, v pomembni meri pa zaradi državnega lastništva tudi naše države. Ali bo ta sposobna pri tem privabiti zasebni kapital, pa skoraj ni več uganka. Zato lahko rečemo, da bo plačilo za slabe terjatve bank prva luknja pravega zategovanja pasu. Rad bi ljudi potolažil in rekel, da gre za enkraten strošek, vendar nas zgodovina naših državnih dokapitalizacij bank uči drugače.

Naslednje luknje na pasu lahko naštejemo na segmentu uravnoteženja proračuna. Obstoječe stanje s primanjkljajem v velikosti 5 odstotkov BDP pomeni, da bo naš javni dolg eksplodiral. Del tega je posledica prekomerno nizke ekonomske aktivnosti in se bo s koncem krize popravilo. Vendar je tega po ocenah evropske komisije približno za odstotek BDP. Ostalo bo treba v proračunu "pridelati" z nižanjem izdatkov in/ali z višanjem davkov. V vsakem primeru bomo gospodarstvo in ljudje morali zategniti pas za približno štiri luknje več, kot je govora v letošnjem rebalansu. Če želimo slediti dobrim praksam iz tujine in priporočilom sporazuma o rasti in stabilnosti ter proračun v normalnih razmerah naravnati na presežek, pa je treba na pasu prišteti vsaj še eno luknjo.

Sledi vprašanje, kolikšen javni dolg bi bilo pametno imeti. Napovedano je, da se bo naš javni dolg z 22 odstotkov BDP pred krizo do leta 2013 povzpel na 43 odstotkov BDP. Če k temu prištejemo še državno garantiran dolg institucij, kot je Dars, se Slovenija zelo hitro znajde nevarno blizu maastrichtske meje 60 odstotkov med srednje in ne več nizko zadolženimi državami. V teh okvirih pa sta se pred krizo gibali tudi Portugalska in Španija, za kateri nekateri menijo, da sta naslednji po Grčiji na poti bankrota. Menim, da ni pametno, da Slovenija naslednjo krizo pričaka v podobni "kondiciji", zato si je smiselno v naslednjih proračunih zadati tudi cilj zmanjševanja dolga proti ravni izpred krize. Na pasu s tem dodajte še luknjo ali dve.

Naslednja na seznamu je problematika staranja prebivalstva in s tem povezanih višjih stroškov pokojninskega in zdravstvenega sistema. Evropska komisija v zadnjem poročilu vzdržnosti Slovenijo uvršča na tretje mesto med najbolj rizičnimi državami. Ob obstoječi zakonodaji bi morali zagotoviti 6 do 8 odstotkov BDP dodatnih sredstev v proračunu, da preprečimo eksplozijo našega javnega dolga. Tega gospodarstvo nikakor ne bo preneslo, zato velja raje razmisliti o dodatnih šestih oziroma osmih luknjah na pasu.

Vrnimo se torej k vprašanju iz naslova. Če eno luknjo na pasu naše države enačim s približno enim odstotkom BDP, lahko rečem, da letošnji rebalans proračuna predvideva zategovanje za luknjo do dve. Vendar nas v prihodnjih letih, v kolikor se ekonomske razmere ne izboljšajo bistveno, čaka še dodatnih 13 do 17 lukenj. Letošnji rebalans torej res ni resno zatiskanje pasu in se ob njem ni vredno razburjati. Kaj šele pride?

Vse te težave se lahko hitro zmanjšajo ob pričakovanju visoke gospodarske rasti. Ob naraščajoči ekonomski aktivnosti se prilivi v proračun za financiranje naše radodarne socialne države povečujejo, breme dolga pa se relativno hitro zmanjšuje. S perspektive zategovanja pasu lepo vidimo, kako pomembno je imeti gospodarsko rast. Čeprav jo mnogi kritizirajo kot merilo napredka, ko jo imamo, se isti najglasneje pritožujejo nad pomanjkanjem denarja, ko je ni.

Proračunske težave je seveda na prvi pogled kaj lahko reševati z zviševanjem davkov. Vendar to obremenjuje gospodarstvo, ki proračun napaja. Če se bo to zgodilo, lahko zagotovim, da bo pas treba zategniti z vsemi 16 luknjami. V kolikor se proračun večinoma prilagodi na izdatkovni strani in gospodarstva ne bo obremenjeval, obstaja dobra možnost, da jih bo treba zategniti samo pol toliko.

Zadnjič me je nekdo vprašal, ali je naša vlada sposobna to narediti. Hm, poglejmo! V parlamentu so predlagali in sprejeli zakon o obvezni udeležbi pri delitvi dobička. Če sledim njihovi logiki, bodo kmalu sprejeli zakon, ki bo udeležbo pri dobičku razdelil še med upokojence, javne uslužbence in študentske organizacije ter servise. Vsi smo v istem čolnu in diskriminacije pač ne sme biti. Če že gredo stvari k vragu, naj gredo v velikem slogu. Upam, da sem s tem gospodu odgovoril.