Kje so zdaj tiste stare razprave o mejah Evrope? Videti so bile večne, vlekle so se od davnih časov, ko so stari Grki začeli govoriti o "Evropi". Za antične Grke so meje risale vode in Evropa je zanje najpogosteje segala do reke Tanais, današnjega Dona, in Meotskega močvirja, ki je zdaj umirajoče Azovsko morje. Renesančni humanisti so meje prepoznavali v gorah in pogorjih in za nekatere med njimi je Evropo zamejeval Kavkaz. Potem so geografijo začele vse bolj izpodrivati predstave in blodnje o veri, kulturi in civilizaciji, ki so jih vpletali v vsemogoče politične razmisleke in projekte. Vojvoda Sully, desna roka francoskega kralja Henrika IV. (tistega, ki je za Pariz plačal z mašo), je v lepi sintetični sodbi zapisal, da se Evropa konča tam na vzhodu, kjer nepravoverni kristjani prihajajo v stik s Turki in Tartari, četudi le s tem, da se proti njim vojskujejo. To te ljudi tako kontaminira, da so Evropi kulturno tuji in morajo zato ostati zunaj evropske unije, ki si jo je zamislil. Ko je Winston Churchill po koncu druge svetovne vojne promoviral idejo združene Evrope, je sebe in svoje somišljenike razglasil za Sullyjeve dediče. Zatem se je nekaj časa zdelo, da je meja železna zavesa, proti čemur so protestirali disidentski intelektualci, ki jih je usoda postavila na napačno stran tiste razmejitvene črte in so to občutili kot krivico, saj so bili prepričani, da se hladnovojna ločnica ni ozirala na kulturne ali civilizacijske kroge in jih je kruto prečila. Žlahtnejša kulturniška meja je potekala tako, da je Evropa segala na vzhodu do Rusije in jugu ter jugovzhodu do Balkana.
Vso to prtljago smo vlekli s sabo, ko je po fotogeničnem padcu berlinskega zidu in komaj kakemu kameram všečnemu rezanju bodeče žice, ki je krasila zahodne državne meje Čehoslovaške in Madžarske in naprej proti jugu, nastala Evropska unija in se pognala v tako imenovani širitveni proces. Takrat se je govorilo o evropski ideji, evropski kulturni dediščini in evropskih vrednotah, ki so se v politični jezik prevajale kot demokracija, človekove pravice in svoboščine, toleranca, pluralizem in podobno, v politično-ekonomski pa kot svobodni trg, ki je sobival s socialno državo. Vse to je utelešala Evropska unija. Evropa je obstajala tam, kjer je bila Evropska unija, in nastajala tam, kjer so si prizadevali ustreči vsem zahtevam in merilom, ki jih je ta unija postavljala državam, ki so se ji želele pridružiti.
Najlepši dnevi Evropske unije so začeli minevati, ko se je njena ekspanzija začela malo preveč neposredno prekrivati s širitvijo zveze Nato. Slovenija je dala lep zgled, ko je skočila - ali se spotaknila in padla? - v obe zvezi naenkrat. Ampak ti dve organizaciji nista bili in nista tako gladko kompatibilni, kot bi nekateri želeli verjeti oziroma, raje, kot bi želeli, da bi se verjelo. Ne gre le za to, da imata različni vodstveni oziroma poveljniški strukturi, ki sledita vsaka svojim ciljem, in da je vrhovno poveljstvo ene neevropsko. Že to je dovolj velik problem. Gre tudi za to, da je, metaforično rečeno, Nato, ki je napredoval hitreje od EU, začel pobirati ostanke padle železne zavese in jih postavljati okrog Rusije malo dlje od atlantske obale. Učinki na notranje politično življenje Evropske unije so bili razdruževalni. Razdružene evropske sile je povezala v dva bloka Busheva vlada. S tem podzdruževanjem smo dobili "staro in novo Evropo". Izgubili pa smo evropsko zunanjo politiko. Z njo je Evropa izgubila jasno mesto v globalnem svetu. Ko množično nasprotovanje sodelovanju v vojni proti Iraku ni doseglo ničesar, se je pokazalo, da tisti, ki zasedajo vodilne položaje v vladajočih nacionalnih in nadnacionalnih institucijah združene Evrope, niso odgovorni javnosti in volilcem. Potem so na izbranih zaporniških lokacijah v tej Evropi ob taki in drugačni lokalni in regionalni pomoči začeli mučiti ujetnike ameriške vojske in obveščevalnih služb. Sesule so se evropske vrednote.
Ko so bile v najobčutljivejšo točko zadete tako imenovane evropske vrednote, ko je bila diskreditirana notranja evropska politika in izgubljena zunanja politika Evropske unije, je ostal evro. In zdaj je omajan še ta. Tu in tam se zazdi, da ne bo preživel. In če se to zgodi, bo imela naša Evropska unija precej kratko življenje. Verjetno bodo to potapljajočo se barko, kakor karikaturisti po svetu vse pogosteje upodabljajo Evropsko unijo, nekako zakrpali. Ampak kaj pa potem? Dejstvo, da je delež skorumpiranih in nesposobnih politikov brez idej, vizije in poguma med tistimi, ki vodijo Evropo, tako velik, ne vliva poguma. Vprašanje je, kako bodo na to, da je tako nacionalna kot nadnacionalna oblast z vidika javnega interesa in občega dobrega vse bolj disfunkcionalna in kontraproduktivna, obenem pa vse bolj uhaja njihovemu vplivu in nadzoru, odgovorili državljani. Vprašanje je, kakšnih odgovorov razen demoralizacije in pasivizacije ali nestrpnosti in nasilja bodo zmožni.
Ampak ironija je, da je od velikega evropskega združevalnega projekta zdaj ostal tako rekoč samo denar, pa še ta izgublja vrednost in morda tudi prihodnost. Tam na začetkih združevanja so govorili vsaj o premogu in jeklu, potem celo o gospodarstvu. Zdaj se govori o denarju. Osrednji problem Evropske unije je postal fiskalni problem. Ideja Evrope? Kdo se še spomni, kako so se razvnemale strasti, ko so se prepirali, ali bo krščanstvo našlo mesto v evropski ustavi?
Evropska politika zdaj stoji in pade na finančni politiki, sovražniki Evrope so postali finančni špekulanti. Resnični problem je v tem, da Evropska unija ni zgradila politične strukture, ki bi omogočila vodenje evropske fiskalne in, širše, finančne politike. Imamo evropsko banko, ne pa evropske države. Imamo "področje evra", ki je navzdol politično konfliktno, navzgor pa politično prazno in ki je pritegnilo pozornost globalne finančne policije. Nočem sugerirati, da bi bila evropska država nekaj dobrega. Reči hočem, da so si Evropejci zakuhali problem, za reševanje katerega nimajo ne avtoritete in moči, ne okvira in ne instrumentov.
