Kar ni ravno golo naključje. Kadar so sorodniki in prijatelji v časih, ko so bili Samir, Zlatan, Branko in Darijan še v vrtcu, želeli preveriti, ali se njihov priljubljeni malček razvija v odkritega ponosa vrednega fanta, niso spraševali, ali je ta otročiček priden v šoli, ali uboga svojo učiteljico matematike, mamo, ata in starejšo sestro, ali poje dovolj sadja in zelenjave, ali res hodi spat že po risankah, ali govori "hvala" in "prosim", ali si redno čisti zobe in pospravlja svojo sobo. Ne, če so se nekoč pred mnogimi leti želeli prepričati o zdravju in predvsem normalnosti odraščajočega fantička, je bilo magično vprašanje vselej eno: "Ali se igra z otroki pred blokom?"
In iz ust njegove matere vsi ti pristranski navijači niso mogli slišati ničesar lepšega kot to, da se njihov dragi otročič po cele dneve potepa naokrog po naselju s svojo klapo, da zvečer hodi domov ves utrujen in umazan od nog do glave, včasih tudi s kakšno resnejšo prasko in opazno modrico, da sem ter tja tam zunaj nekje tudi kaj ušpiči in se redno zameri kakšni starejši gospe, ko pleza po njeni češnji ali v nedogled nabija žogo v zid njene hiše, da uboga reva ne more v miru gledati Santa Barbare. To je bil brez dvoma balzam za ušesa vseh tet in stricev, ki se kar niso mogli prenehati navduševati nad dejstvom, da je njihov ljubljenček, ki so mu še včeraj kupovali dudice in plišaste medvedke, zdaj že pravi mali falotek in nepridipravček, ki s svojo neskončno privlačno predrznostjo jezi hišnike in predsednice hišnih svetov sosednjih blokov.
In zato sploh ni čudno, da je bilo v tistih časih po vseh zelenicah, parkih in dvoriščih dovolj simpatično podivjane mularije, da so se nedolžni pretepi mulcev vrstili dan za dnem, da so potekala neuradna prvenstva v rabutanju in prepovedanem ribolovu, da so ljubitelji ljubega miru izgubljali živce ter lokalni posebneži v nedogled preganjali te male hudičke, ki se niso mogli naveličati provociranja hitro vnetljivih stričkov, se jim obešali na zvonce, jim z vsem živim polnili poštne nabiralnike in jim "dobacivali" čez cesto raznorazne nesramnosti.
Danes teh mladoletnih nadlog ni nikjer več na spregled, ker namesto skozi okna svojih sob otroci za prijatelji oprezajo preko windowsov, ker so pač vsi na Facebooku in Twitterju, ker imamo pedofilijo, ker otroke na ulici baje kradejo cigani, ker so se zelenice medtem spremenile v parkirišča, ker je vse polno krožkov in igrač, ker se še vedno najdejo kotički, kamor ne seže mobilni signal in ker se današnji odgovorni starši s svojimi malčki resno ukvarjajo in ne dovolijo, da bi jih vzgajala ulica. Pomislite samo, kdaj ste nazadnje, razen na poti iz šole do doma, videli skupino petih ali šestih desetletnikov, ki bi se brez spremstva odrasle osebe potikala med bloki.
Ja, vsekakor živimo v časih kot ustvarjenih za tiste ljudomrzne in tišine željne starke, ki so nekoč po dirjajočih in tulečih otrocih zlivale vedra vrele vode.
Vse to bi se potemtakem v prihodnosti moralo obrestovati z vsaj tremi fužinskimi Billi Gatesi, da bi vsaj malo upravičili izostanek današnjih otrok z igrišč in ulic ter njihovo neposedanje na klopcah pred bloki. Vse te ure, ki jih današnji mulčki v družbi staršev, skrbnikov in učiteljev preživijo "na toplem in varnem", pred računalniki in na raznoraznih dejavnostih, bi namreč morale že v kratkem odločilno prispevati k oblikovanju sodobne družbe znanja, polni takšnih in drugačnih intelektualcev, inženirjev in izumiteljev, ki bi za izjemnih uspehov lačno javnost zadovoljivo nadomestili športne junake.
Če pa se taktika zdajšnjih zagretih staršev, ki svoje otroke zaščitniško držijo čim dlje stran od zloglasnega uličnega življenja, izkaže za impotentno v smislu ustvarjanja računalniških genijev, bi bilo nedvomno nujno razmisliti o posebnem ukrepu, ki bi bodočim mamicam in očkom nalagal, naj svoja ljuba deteca spet od časa do časa nemarno pozabijo na "nevarnih" športnih igriščih ter jim namesto sledilnih naprav v obliki mobilnih aparatov v roke potisnejo žoge in s tem pripomorejo k ustvarjanju nekih novih Samirjev, Zlatanov, Brankov in Darijanov.
Najbrž se strinjate, da bi bilo vsesplošno navdušenje, ki je tukaj zavladalo po nepozabni novembrski zmagi nogometašev nad "nepremagljivo" Rusijo in njihovi drugi zgodovinski uvrstitvi na mundial, priporočljivo še kdaj ponoviti.