Izgredi pred parlamentom so posledica načrtnih, premišljenih, dolgotrajnih, ponižujočih, ignorantskih, diskriminacijskih in segregacijskih politik do mladih generacij, ki so jih v zadnjih letih vzpodbujale in gojile vse politične stranke.
Zato s podivjanimi mladostniki pred parlamentom ni bilo čisto nič narobe. Bili so najmilejši odraz političnih iger, dnevnega laganja in manipuliranja z mladino, ignoriranja njihovih realnih potreb, zaničevanja in relativiziranja skrb vzbujajočih socialnih in družbenih problemov dijakov in študentov ter njihovih družin, ki ostajajo sami in izolirani, brez podpore staršev, učiteljev, profesorjev, intelektualcev, civilne družbe in drugih organizacij.
Vlada je zadnja dva meseca vsiljevala radikalne spremembe s tako imenovanim zakonom o malem delu, ki bistveno bolj kot dijake in študente naslavlja in diskriminira brezposelne, upokojene, revne in marginalizirane. Šele tisto jutro pred demonstracijami sta bila (samo) dva pristojna ministra pripravljena na dialog o predlogu zakona, ki ni vreden svojega imena in ki naj bi bil - sta kar naenkrat trdila - šele v usklajevanju.
Da bi do dialoga sploh lahko prišlo, sta potrebna enakovredna in zainteresirana partnerja, ki sta sposobna umakniti svojo avtoriteto, ignoranco in narcisizem. V sredo ob dveh popoldne so se mirne študentske in dijaške demonstracije proti krčenju socialnih pravic mladih v Sloveniji s Prešernovega trga preselile pred parlament. Tam so divjale tri varnostne službe s postavljanjem zaščitnih ograj. Velik koridor robokopov je bil postavljen iz oči v oči z mladino, ki bi morala molčati in pogoltniti prav vsako provokacijo.
Nihče ni opazil, kaj šele poudaril, da so na Trg republike pridrvele različne organizirane skupine, samo zato, da bi ustvarile konflikt s policijo. Neonacistična skupina Tukaj je Slovenija je napadala po levi strani in se med napadi umikala za in v Maximarket. Svoj vložek so dodali mladi navijači Viol, pa združbe mladostnikov z različnimi subkulturnimi stili - niso se tepli med seboj, kar je sicer folklora in skrb vzbujajoč problem srednjih šol, tudi osnovnih šol in celo fakultet, vsi so napadali policijo.
Vendar zaščitno ograjo so trgali tudi mladostniki, ki niso bili organizirani in so imeli na prsih tako karantanski panter, svastiko, zvezdo, svoje metalske, rock, hiphop bende, trenirke vseh blagovnih znamk - to so bili tisti povprečni dijaki in študentje, ki so spontano metali granitne kocke, plastenke, prevračali koše in robokope obmetavali s smetmi, ruvali količke, se medsebojno spodbujali in primerjali z grškimi kolegi... Medtem je velika večina, ki s Trga republike ni imela pregleda na dogajanji pred zaščitno ograjo, mirno demonstrirala, vendar se zanjo razen Janševe mladine, ki je potencialnim rekrutom vsiljevala letake proti arbitražnemu sporazumu, ni zmenil nihče.
Skandiranje pred parlamentom je naslavljalo policijo z "Malo vas je, malo vas je, pičkice!" ter bodrilo zbrane z "Kdor ne skače, ni Slovenc!". Razgrajanje in skandiranje je kazalo, da mladostniki niso prišli pred parlament naslavljat vlade, pač pa, da so sredi nogometne tekme, kjer ni pomembno, kdo igra ali zmaga, temveč kdo se bo bolje "sklofal" z varnostniki in robokopi. Groteskna tekma, na kateri premier lošči kopačke nogometnim reprezentantom in na kateri predsednik države poskakuje pod temi enakimi slogani, hkrati pa oba v času najhujše gospodarske recesije, ko se zapirajo podjetja, pozivata k večjemu patriotizmu - zlasti mlade, ki da ne gojijo pravih čustev do svoje domovine - se je ponovno odvijala pred našimi očmi.
Mediji se rinejo v središče izgredov in razglašajo senzacijo, še preden se je zares uresničila: portal 24ur je v rdečem okvirju poročal o popolnem razdejanju in nenadzorovanih demonstracijah, še preden je do tega prišlo. Prav nikogar ni zanimalo, kaj bo z "malim delom" in nihče niti opazil ni avtonomne skupine aktivistov iz Socialnega centra Rog, ki je organizirala alternativno demonstracijo, katere slogan je bil "Ne malo delo, ne študentsko delo - manj dela!", in kjer so prek odprtega mikrofona artikulirali širše družbene problematike. Vendar vsi drugi so se lepili na tiste razjarjene posameznike, ki so skrbeli, da se kaos ne bi polegel.
S to našo mladino je nekaj hudo narobe - smo in bomo poslušali v naslednjih dneh. Vendar to je tista vaša mladina, o kateri ste (spoštovani predsedniki, vlada, pristojni ministri, mediji, pa tudi učitelji in profesorji) spregovorili samo takrat, kadar vam je služila za izkazovanje vaših lastnih problemov. In še nekaj - to je tista mladina, ki je morala zadnja leta mirno, tiho in pokorno požirati vse laži, podle laži, o štipendijah, lenobi, prepočasnem študiju, o nepravih čustvih, o nesposobnih starših, ki izgubljajo delo, o svoji zanikrni regiji, iz katere so pobegnili vsi podjetniki… s čimer ste jo obmetavali ob vsaki priložnosti. To je tista mladina, ki ste jo zavrgli prav vsi in ki ji kažete povsem nemogočo prihodnost. To je tista mladina, ki ne sme sanjati, ki ne sme ustvarjati, ki mora molčati vsakič, ko vlada obljublja štipendije, ko se ukinjajo znanstvene in strokovne revije, kjer bi morali študentje objavljati svoje prve znanstvene prispevke, ko preprečuje kulturno in družbeno udejstvovanje mladih in vzpodbuja pijančevanje ob poceni komercialni glasbi.
Za izgrede pred parlamentom je odgovorna izključno politika, tista, ki ščuva (opozicija), in tista, ki je narcisoidna in grozljivo nestrokovna (pozicija). Odgovornost ne sme biti zvaljena niti na robokope, čeprav tam sploh ne bi smeli biti, niti nad sicer visoko skorumpirane študentske organizacije in servise, ki dejansko imajo problem in ki ga bodo morali rešiti študentje sami s svojim lastnim uporom, niti nad organizirane skupine, ki že vrsto let razkazujejo svoje nasilje.
Čar mladosti je prav v tem, da je samo takrat, ko si mlad, dovoljeno narediti napake. Vendar politika si je tudi to pravico vzela v svoje roke - napake lahko dela vlada, mladostniki pa bi morali biti skrajno strpni, pokorni, tihi in ponižni. Mladina je naredila napako, vendar, srž problema ne počiva na pročelju spomeniško zaščitenega parlamenta, problem prihaja iz parlamenta, ki ne ščiti otroka, dijaka, študenta, delavca, brezposelnega, pač pa ga z vso silo in represijo rine v enoumje.
