V Tešanovcih so zvečer razglasili rezultate 56. svetovnega prvenstva v oranju. Slavnostni govornik je bil predsednik vlade Borut Pahor.
Spletna stran Pomurje.si, 5. 9. 2009
* * *
"Moti nas, ker nas nekateri politiki v javnosti sedaj podpirajo, ko smo začenjali kvalifikacije, pa nikogar ni bilo z nami. To je razlog, da po tekmi z Rusijo v Ljudskem vrtu sprva nismo želeli, da premier Borut Pahor vstopi v garderobo. To je bil naš trenutek, v katerem smo hoteli uživati in ki ga nismo želeli deliti z drugimi. Ker je premier želel izpolniti obljubo o čiščenju čevljev, smo po nekaj minutah privolili, da pride v slačilnico. Potrebno je poudariti, da reprezentanti nočemo sodelovati v politični propagandi in prosimo, da to v prihodnje upoštevate."
Izjava Milivoja Novakoviča in Roberta Korena po incidentu pred garderobo po tekmi z Rusijo v Mariboru, Dnevnik, 24. 11. 2009
* * *
Boste šli na svetovno prvenstvo? Če bo referendum izglasovan, ni nemogoče, saj bi se tam morda neformalno srečal z novim britanskim premierjem Davidom Cameronom. Morda bom šel za nekaj dni.
Borut Pahor v intervjuju za Finance
* * *
Ja, politiki imajo tako radi šport kot duhovniki otroke. Svojo ljubezen najraje izkazujejo tako, da jih zlorabljajo. Seveda ne vsi in ne vsak. A dovolj pogosto, da lahko o govorimo o epidemičnem pojavu. Pred dnevi sem bil nemalo presenečen, ko sem slišal, da so ljubljanski socialdemokrati pripravili predlog, da bi nov stadion v Stožicah poimenovali po Petru Božiču. Kako, prosim? Kaj pa ima Metka Tekavčič s stadionom in Petrom Božičem? Dovolj sem poznal Petra, da vem, kaj bi k temu predlogu rekel. Ne zato, ker bi ne bil nečimrn - kdo pa ni! - ampak zato, ker bi vedel, kako malo pristnega in nepreračunljivega namena se skriva za takim predlogom. Ničkolikokrat mi je pripovedoval, kako prav ta skupina nagaja ob dobrih predlogih in dobrih projektih. Kako vse presoje podrejajo političnemu interesu. In nenazadnje, se spomnim, kako se je zgražal, ko je Janševa SDS na silo poimenovala letališče po Jožetu Pučniku. Peter, ki je svojega nekdanjega cimra Pučnika veliko bolje poznal kot sedanji malikovalci, je takrat komentiral: "Pučnik bi se v grobu obračal, če bi vedel, kaj počno z njegovim imenom."
Pokojni Peter Božič si vsekakor zasluži poimenovanje. A ne kot nogometni navdušenec in ne kot politik, ampak kot literat. Literatom pripadajo ulice, trgi. In če bo povezovalna cesta med Titovo in Vojkovo poimenovana po njem, kot je menda predlog, bo to vsekakor primerno. Če bi Tekavčičevi in njenim socialdemokratom res kaj bilo za Božičev lik nogometnega zanesenjaka, potem bi tvorno, kolikor je v njihovih močeh, pomagali ljubljanski športni infrastrukturi in športnim klubom, da se iztrgajo iz sedanjega krča. To, poleg drugega, pomeni, da bi podprli "prodajo" imena stadiona in dvorane za čim večjo vsoto, kot to počno s podobnimi objekti v veliko bolj premožnih okoljih. Prepričan sem, da bi se Božič, ki je bil literat, politik in predvsem strastni navijač nogometne Olimpije, s tem strinjal. Ko je, svoji stranki (prej LDS, kasneje Zares) sicer lojalni Božič, šel na Listo Zorana Jankovića, sem ga presenečen vprašal, kako pa to. Pa je odgovoril, da to listo razume kot koalicijo za Olimpijo. Verjel je, da lahko ta lista onkraj strankarskih in političnih interesov pripelje do premika, ki bo ustvaril infrastrukturne in materialne pogoje za to, da bo njegova Olimpija enkrat veliki klub na veličastnem stadionu. Ni dočakal. Niti stadiona ne, kaj šele vstop Olimpije na evropsko sceno.
A toliko je že vedel, da se politika predvsem rada sonči v senci športnih uspehov. Da se pride kazat, ko prihajajo uspehi, in izgine, ko težave zasenčijo uspehe. Sicer pa je najlepši primer takšnega sprenevedanja in zlorabljanja športa v politične namene Pahorjevo čiščenje kopačk v Mariboru. Danes se ve, da so bili nogometaši, ki so ga najprej želeli nagnati, skorajda prisiljeni servisirati njegov preračunljivi in neokusni populizem. Če bi prostore, ki so jih v Ljudskem vrtu na tekmi desetletja množično zasedali politiki in njihove oprode, prepustili iskrenim navijačem, bi naredili večje dejanje, kot so ga z nepristnim navdušenjem. Nepristnost in nerazumevanje je Pahor pred kratkim še enkrat dokazal, ko je stresal všečne, a nesmiselne puhlice o projektu Stožice. Češ, treba je biti zmeren, saj bi "butični stadion na Bežigradu" uspel zagotoviti potrebne kapacitete za velike športne, zabavne in druge dogodke. Kaj res? Očitno ne ve, kaj govori. "Butični stadion" bi bil manjši od mariborskega, na katerem je zaradi Pahorja in plejade politikov ostalo zunaj veliko pristnih navdušencev. In predvsem ravno butični stadion bi mesto in državo veliko stal. Stožice bodo zgrajene s spretno trgovino med mestom, ki je vložilo degradirano (kontaminirano, ekološko obremenjeno) zemljišče, in investitorji trgovskega središča. Brez centa državnega denarja. In če ne bi prišlo do sumljivega denacionalizacijskega vračanja manjše parcele v naravi tik pred volitvami, tudi brez centa mestnega denarja.
Ljubljana bo čez nekaj tednov dobila lep stadion, še lepšo večnamensko dvorano in spremno infrastrukturo. Evropskega nogometnega velikana, o kakršnem je sanjal Božič, nikoli. Ima pa za zdaj še nekaj možnosti, da ohrani evroligaša Uniona Olimpijo. In razkorak med (nekdanjim) košarkarskim velikanom in nečastnim propadom je majhen. Košarkarska Olimpija gnije pri živem telesu. Ne samo zaradi, a tudi zaradi politike. Ki se prav tako prihaja kazat in nastavljat kameram v VIP-loži, ko se to splača, in ponikne, ko to ne prinaša političnih točk.
Z Zoranom Predinom, sicer oba zaprisežena ateista, sva, potem ko je še Jure Zdovc obupal, med zadnjimi, ki verjamejo v čudež. In zdi se, da po tem, ko so vsi gospodarstveniki, zlasti pa politiki zapustili barko, ni daleč čas, ko bo le še Bog lahko rešil UO. Hodiva na tekme, na katerih je vse manj drena, ne samo na tribunah, ampak tudi na klopi za igralce (zdaj zdaj jih bo zmanjkalo), in se počutiva kot Waldorf in Statler iz muppetkov. Osamljena sediva na tribuni, komentirava in se čudiva, kako je vsa politika v odnosu do športa enaka. Malo preden je Olimpija pred leti prvič resneje zabredla v krizo, so začeli na VIP-tribuno kar naenkrat prihajati desni politiki, ki so pred tem prevzeli oblast. In sva komentirala, to je dobro, bodo pokazali posluh in prižgali zeleno luč za reševanje. A na grozo in presenečenje je bila ta zelena luč pogojena z zamenjavo barve kluba. Ker klub nikoli ni bil rdeč, niti črn ni mogel postati. Zato so ga pustili gniti. Še več, reševanje so celo preprečevali. In sva čez štiri leta rekla, dobro, da so odšli, sedaj pridejo "naši", ki jih zelena barva ne moti, pa bodo ustvarili pogoje za rešitev in vrnitev kluba med velikane. "Naši" so na oblasti, "naši" so v mestu, "naši" (spet) na VIP-tribuni. A sva se še enkrat zmotila. Še huje. Sedaj je menda glavni problem, da so "naši" ljubosumni na "naše". Kot je precej neposredno razkril Peter Vilfan v provokativnem intervjuju za Ekipo, gre preprosto za to, da obstaja nevarnost, da bi pomenilo tako reševanje košarkarskega velikana kot tudi nogometa ter zaokroževanje infrastrukturnih možnosti vodo na mlin "mestnega našega", kajpak župana, ki bi mu javnost zaradi nove dvorane in stadiona pripisala največ zaslug. Morda celo res. A klub bi rešili. In pristnim privržencem bi to moralo biti dovolj. Očitno politike ne gre šteti mednje.
Prav zaradi tega sem ob samih dobrih razlogih, da na referendumu potrdimo arbitražni sporazum, našel vsaj enega dobrega, da sporazum zavrnemo. Katerega? Pahor ne bo šel v Južnoafriško republiko.