Vprašanje za bilijon dolarjev: kako počistiti evrsko štalo?

Pogled na velike topove, ki lahko začnejo hitro streljati v primeru panike na finančnih trgih, je vsekakor pomirjujoč za investitorje. Vendar se s tem ne preprečujejo globoki vzroki za krize in panike. Z njim davkoplačevalci še vedno nismo zaščiteni pred plačevanjem za napake zapravljivih držav. Zato si poglejmo, kaj bo moral biti naslednji korak EU.

Oznaka PIIGS (Portugalska, Italija, Irska, Grčija in Španija) se je danes že udomačila za finančno najbolj "umazane" oziroma ranljive države članice EMU. Grčiji so mednarodni zasebni investitorji že popolnoma odrekli zaupanje in za financiranje njenega dolga zahtevajo prohibitivno visoke pribitke za tveganje. Grčija je s tem de facto bankrotirala. Ker je EMU pri tem svoje topove pokazala prepozno, smo se znašli pred vrati okužbe s finančno krizo tudi preostalih "prašičkov", predvsem Portugalske in Španije. V Evropi je nastala velika "štala", ki jo bo treba nekako počistiti.

Poglejmo si, zakaj nihče noče več posojati Grčiji. Konec leta 2009 je grški javnofinančni dolg dosegel 115 odstotkov njenega bruto domačega proizvoda. V istem letu je imela kar 13,6-odsotni proračunski primanjkljaj. Grški obeti izhoda iz krize so slabi. Še vedno so v recesiji, ki jo bodo strogi varčevalni ukrepi verjetno še podaljšali. Projekcije njenega javnega dolga kažejo, da bo njen dolg do leta 2014 narasel na 150 odstotkov BDP. Vseeno se lahko vprašamo, zakaj tako ostra reakcija trgov, ko pa je na primer na Japonskem ta delež že danes 200 odstotkov? Grški neto dolg do tujine znaša 75 odstotkov BDP, kar za Japonsko ne velja. Desetletja političnega kadrovanja v javnem sektorju so ustvarila krepko predimenzionirano armado privilegirancev. V splošnem jih krasita nizka delovna etika in kronično izogibanje plačevanju davkov. Grčija ima ogromno socialnih privilegirancev, začenši z mednarodno primerjalno mladimi upokojenci. Grčija je očitno država, ki je veliko predolgo živela preko svojih zmožnosti. Silovitost protestov Grkov proti napovedanim vladnim varčevalnim ukrepom kaže, kako zelo enostavno privilegije razumejo kot pravice. V nasprotju z Japonci so Grki družba zapravljivcev. Grčija je znana po tem, da raje, kot da bi izvajala boleče ukrepe, sistematično goljufa pri prikazovanju svojih makroekonomskih podatkov. Le s pomočjo goljufije je sploh lahko prevzela evro. Skupek vseh teh dejavnikov pomeni, da rating agencije verjetnost poplačila njihovega dolga ocenjuje na zgolj 30 odstotkov.

Ekonomski položaj na Portugalskem in v Španiji ni niti približno tako slab. Portugalski javni dolg je manj kot 80 odstotkov, španski celo zgolj nekaj več kot 50 odstotkov. Portugalska je v nasprotju z Grčijo kredibilna pri uresničevanju varčevalnih ukrepov, saj je do sedaj edina država, ki je spoštovala določila sporazuma o rasti in stabilnosti, potem ko je njen proračunski primanjkljaj presegel še dovoljene tri odstotke. Vendar je portugalski neto dolg do tujine še večji kot grški, muči pa jo tudi kronično pomanjkanje konkurenčnosti. Španski dolg do tujine je primerljiv z grškim, njeni šibki obeti rasti in rekordna brezposelnost pa tudi postavljajo dvom o obvladljivosti visokih proračunskih deficitov.

Ob dejstvu, da so lastniki obveznic teh držav široko razpršeni po svetu, lahko grška kriza okuži še druge. Problem ene države tako ni le njen, grški problem je tudi problem skupne valute evra. Reševalni paket, ki ga sestavljata EU in Mednarodni denarni sklad, je tako deloma v interesu vseh, čeprav je zelo tvegan. Ni namreč izključeno, da bodo države kljub reševalnemu paketu bankrotirale, samo nekoliko kasneje. Zato je zelo verjetno, da se predvidena pomoč Grčiji sploh ne bo izplačala v celoti, temveč bodo s prvimi tranšami zgolj kupili čas za reprogram grškega dolga. Brez odpisa dolga bo namreč Grčija po vsej verjetnosti enostavno potonila.

Grška kriza jasno kaže, da institucionalni okvir delovanja EMU ni ustrezen za obvladovanje podobnih primerov. Poglejmo samo v ZDA. Tam je Kalifornija, ekonomsko največja entiteta ZDA, prav tako zabredla v javnofinančno krizo, vendar to niti približno tako močno zatreslo dolarja, kot je evro prizadela kriza ene najmanjših ekonomskih entitet EMU. Splošno nižja zadolženost ZDA ne more biti razlog. Javnofinančni dolg ZDA s 70 odstotki BDP celo presega tistega v območju evra (68 odstotkov BDP). Razlogi so drugje. Prvič, Kalifornija je kljub težavam daleč od strukturnega ekonomskega močvirja, ki ga predstavlja Grčija. Drugič, ZDA fiskalno politiko izvajajo prek zveznega proračuna, ne državnih. Zadolževanje držav je omejeno. Tretjič, dolar je še vedno prva rezervna valuta sveta.

Predvsem slednje je razlog, zakaj mora program reševanja EMU držav v težavah vsebovati tudi program institucionalne reforme delovanja EMU. Tak, kot je danes, ne preprečuje, da območje evra ne bi postalo "evro štala" z oslabljeno valuto. Drugi zgoraj omenjeni argument napeljuje k temu, da EMU potrebuje centralni proračun in centralno vodeno fiskalno politiko. To bi zahtevalo močno poenotenje javnofinančnih sistemov držav članih in vsekakor močno omejilo nastanek "socializmov na račun drugih" v grškem slogu. To pa je za zdaj politično neizvedljivo.

Zato more reforma delovanja EMU najprej predvideti spremembo določil sporazuma o rasti in stabilnosti (SGP) z eksplicitno klavzulo izključitve iz EMU. SGP izmed maastrichtskih fiskalnih kriterijev ne omenja kriterija deleža dolga v BDP. Današnja kriza opozarja, da države s prevelikim dolgom v hudi krizi izjemno hitro pridejo v nevzdržen položaj. V EMU je takih držav preveč. Zato bi morali imeti določilo, ki bi iz EMU izločilo vsako državo, katere javni dolg bi bil višji od 60 odstotkov BDP dlje od na primer pet let skupaj. S takim določilom bi se v EMU kmalu za sodelovanje zahvalili Grčiji, zelo hitro pa bi se morali o svojem javnofinančnem položaju nehati sprenevedati tudi Italija in Belgija.

Možnost izključitve iz EMU bo pomenila, da bi dolg problematičnih držav vseboval implicitno tečajno tveganje. Vsi investitorji, tako kot tisti, ki so do danes brezskrbno vlagali v grške obveznice, sedaj pa se zanašajo na davkoplačevalsko reševanje Grčije, bodo morali upoštevati dodatno tveganje, ki bi ga prinesla izključitev države iz območja evra. Posledično bodo strožje presojali boniteto posamezne države, ta pa se bo morala za zaupanje investitorjev bolj potruditi. Možnost izključitve povzroči, da je strategija balkanizacije EMU, ki jo je Grčija izvedla z svojim goljufivim poročanjem makroekonomskih podatkov, precej bolj kratke sape.

Potrebo po možnosti izključitve iz EMU naj ponazorim s še enim primerom. Pretekli teden se je v slovenski javnosti pojavilo stališče, da je popolnoma smiselno za Slovenijo plačati pomoč Grčiji, saj naj bi si s tem kupovali zavarovanje, da bomo podobne pomoči v prihodnosti lahko deležni tudi sami. Če je to tako, se takoj vprašajmo, kakšna je naša optimalna strategija za plačilo zavarovalne premije? Zapravljati do onemoglosti, da sami dobimo pomoč, in si na tak način povrnemo stroške pomoči Grčiji. Kdo bo zadnji bedak, ki bo to še dopustil? Skratka, omenjeni vidik garancije vodi v izjemno obliko moralnega hazarda, ki bi tako ne ostal omejen zgolj na Grčijo in bi EMU prej destabiliziral kot stabiliziral. Moralnega hazarda ne bi bilo, če bi se zavedali, da skupaj s pomočjo dobimo tudi brco čez prag EMU. Štalo je pač treba redno skidati.