Z ničemer izzvan je z ročno zavoro vozilo postavljaško obrnil na sredini prazne ulice. Kot nevoznik se ne spoznam na avtomobile, mi je pa zato taksist razložil, da danes tak avto (nevednežu mi je bil videti vreden nekaj tisoč evrov) lahko dobiš malodane za protivrednost socialne pomoči. Sanjarija delavskega razreda izpred 20 let - priti do avtomobila tujega porekla oziroma morda še to, da se bo dalo avstrijsko čokolado kupiti tudi v lokalni trgovini, je postala cenena realnost. No, nekateri pač niso računali samo na milko. In da, danes so bogati. Dolgčas jim je zaradi denarja. Zajtrkujejo kaviar, iščejo presežke, zarodke v bananinem soku, strgajo si posušene opičje penise, njuhajo najboljši kokain, preizkušajo substance, ki jih vračajo v fazo rojstva, privoščijo si jahte in letala ter podobne ekskluzive. Klasika. Njihovo vedenje o delničarstvu je bilo pred 20 leti daleč pred našim, marsikateri so gole dajali iz prepovedanih položajev (beri na podlagi vez in poznanstev ter političnega vzgona), vendar pa tudi ta tekma ni in ne bo razveljavljena. Zato smo se borili, bi se vendarle dalo reči, in če v dandanašnjih zagatah kaj moti, moti potreba po hlinjenju, da ni bilo tako.

Pride na primer oni dan član več nadzornih svetov, kar pomeni vsaj nekaj tisoč evrov sejnin letno, v marginalno zavetišče, za uvod počasti rundico, nekoliko strese ramena v jakni iz semiša, ki se mu je očitno zdela dovolj korektna za vstop "underground", in z lepo prekrvavljeno rožnato kožico na obrazu s salonsko lahkoto prijavi, da bo, če bo šlo tako naprej, v kratkem treba na barikade. Čez teden na sejah nadzornih svetov, konec tedna pa še malce adrenalina na uličnih demonstracijah. Moram priznati, da si ni slabo zamislil. Odvrnil sem mu, da ne razumem, zakaj mu je nerodno, da se je znašel, nategnil in zaslužil denar. Verjetno bi bilo v njegovi koži 90 odstotkov delavcev. Če kaj, bi ob prazniku delavstva torej omenil motečnost prav tega domačijskega pojava. Da se je tako kot župan Janković možno (ali celo potrebno) dičiti z levičarstvom, obenem pa ne spoštovati praznika delavstva in delavce v Stožicah tako ali drugače prisiliti, da delajo za 1. maj.

To, da ustvarjaš in gradiš ter izkoristiš recesijo tako, da gradbenikom vsiliš zate ugodne pogoje, je brez dvoma spretno, pametno, premeteno, poslovno in še marsikaj drugega. Vendar pa mesto, ki je v projekt sovpleteno, pač ni zasebno podjetje, ampak organizacija, ki se napaja iz proračunskega denarja, denarja, ki naj bi afirmiral obči interes, v tega pa norma, da je 1. maj dela prost dan, brez dvoma spada. Če torej niti najbolj kompetentni ne nudijo prepričljivih idej, kako ob tej pogoltni državi rešiti številne družbeno socialne zagate, pa ni nobenih ovir, da vsaj razčistimo pojme. Naj bodo kapitalisti kapitalisti. Naj si to upajo biti. Hlinjenje ni koristno, ker zgolj proizvaja moteči šund. Prijatelj, relativno mlad menedžer in preverjeno pameten ter dobronamerno misleč tip s 15-letnimi izkušnjami v tujini, se je v minulem letu dva tedna preizkušal na domačem terenu pri stečaju nekega zavoženega podjetja, vendar pa je bil takoj okvalificiran za lopova in tajkuna. "V takšnem ozračju ne moreš delati," je ugotovil in se spet podal na tuje.