Zato je prav, da Marinič vodi parlamentarno protikorupcijsko komisijo. Dokler bodo o korupciji odločali politiki sami, jim prav trda ne bo predla. Zamisel, da bi o krivdi ministra, ki se je moral zaradi dovolj težkega suma korupcije umakniti s položaja, odločal novi minister za kmetijstvo, se bo komu na prvi pogled zdela nenavadna, vendar je dosledna uporaba tega načela.
Obenem je za samozavest politikov dobro, da vrhovni izvoljenci in med njimi na prvem mestu vlada ne dajejo vtisa, da jim je korupcija prva in glavna skrb. Je pa ne smejo povsem ignorirati, vsaj ne sme tako izgledati . Zato je primerno, da se najde kak minister ali še raje ministrica, ki se bo zavzemala za zakonsko ureditev tega problema. Medtem ko je tako zavzemanje dobrodošlo za stike vodilnih politikov z javnostjo, je za njihove medsebojne stike pomembno, da ji ne dajejo prevelike podpore.
Pri nas stvari zdaj dobro tečejo, ker se je osnutek protikorupcijskega zakona zataknil v parlamentu. Pa ne v parlamentarni razpravi, v kateri bi kdo opozoril na morebitne pomanjkljivosti zakona in predlagal izboljšave. Ne, prelaga se samo razpravo, kar sprejetje zakona odmika v nedoločeno prihodnost uspešneje od amandmajev. Zasluge za tak dobrodelni pristop ima opozicija. Končno enkrat SDS in vladni vrh nista na isti strani. Pravo olajšanje. In ko gledamo, kako premišljeno SDS uporablja proceduralna sredstva in kako spretno zavlačuje, vidimo, da imamo sposobno opozicijo, kar nas lahko pomiri.
Tudi v starih časih je bila korupcija bolj moralno in politično kot pravno vprašanje. A kako se stvari vseeno spreminjajo. V Združenem kraljestvu, recimo, je tam v začetku devetnajstega stoletja boj proti "stari korupciji" postal geslo, pod katerim se je združilo demokratično gibanje, ki je pripeljalo do reforme političnega sistema. Reforma je merila na volilno zakonodajo, ker je sistem izbiranja članov parlamenta, kakršen je bil v veljavi, pripeljal do reprodukcije politične elite. Vladali so vedno eni in isti ljudje, pripadniki enih in istih plemenitih družin, in pa tisti, ki so po zakotnih grofijah od njih kupovali sedeže v parlamentu, medtem ko so velika industrijska mesta bila brez ustreznega predstavništva.
Korupcija je bila predvsem prodajanje oziroma kupovanje sedežev v parlamentu, vstopa v politično odločanje. Danes vstopajo v parlament in izvršilno oblast, da bi lahko prodajali in kupovali "usluge". Takrat se je politična moč monetarizirala, ker se je prodajalo ali kupovalo dostop do nje. Danes se politično moč unovčuje, potem ko si si jo na podlagi obče volilne pravice pridobil. Volitve sicer vse bolj postajajo trgovina v tem smislu, da zainteresirani dejavniki vanje vlagajo denar, ki žene volilne kampanje. S tem denarjem se posredno kupujejo volilni glasovi, ki odpirajo pot do političnih mest odločanja. Ampak dostop do politične moči je danes načelno prost. In ker je dostop do vodilnih političnih položajev načelno prost, jih je treba, ko si enkrat na njih, toliko ljubosumneje varovati. To je kolektivno prizadevanje in še dodatna vzmet korupcije.
Tisti boj proti "stari korupciji", ki sem ga omenil, je pripeljal do demokratizacije političnega sistema. Boj proti korupciji je bil boj za demokracijo, boj za demokracijo je bil boj proti korupciji. Danes se demokracija in korupcija ne izključujeta več. Natančneje, ker se nikdar nista absolutno izključevali, se danes izključujeta manj kot nekdaj. Boj za demokracijo je bil izbojevan in s to zmago se je boj proti korupciji unesel. Korupcija je našla domicil v demokratičnem sistemu oblasti. Boj proti korupciji je treba danes zato voditi tako, da ne bi ogrozil demokratične oblasti. In zato, ker se demokratična oblast danes vse bolj artikulira po formuli "demokracija sem jaz", je treba paziti, da se boj proti korupciji vodi tako, da ne bi prizadel demokratičnih oblastnikov - niti tistih aktualnih oziroma trenutnih niti ne onih, ki čakajo na vrsto v opoziciji. Z malo medsebojne solidarnosti (in morda korupcije) so tako trenutno vladajoči kot trenutno opozicijski politiki večni. Brez njih bi bilo konec demokracije.
Ampak ko že govorim o tem, da imamo težave s politiki, ki imajo težave s korupcijo, naj dodam, da menim, da to ni največji problem, ki ga imamo. Korupcija ni naš največji problem. Je bolj olje, ki podmazuje sistem, kot pa sistem sam. Kaj, če korupcija ni preprosto zloraba položaja, marveč lastnost sistema, v katerem se zlorablja položaje? Potem se moramo vprašati, ali ta sistem ni večji problem od korupcije. Ljudje so pač koruptni; višje kot lezejo in višje kot prilezejo, bolj koruptni so lahko. Ko enkrat okusijo moč in oblast, se sami ne bodo ustavili, prej si bodo pomagali in dajali potuho. Zato bi politični sistem moral biti nastavljen tako, da bi jih lahko omejeval kdo drug, ki ni njihov.
Naj navedem primer, ki kaže, da korupcija ni največji problem. Prevzem velikega podjetja, ki je bilo v družbeni ali državni lasti, kakšnega Istrabenza (ja, Istrabenz je postal simbol), je najverjetneje potekal prek vrste korupcijskih dejanj. Vsaj težko si predstavljam, da bi bil izpeljan brez korupcije. Uničenje takega podjetja zaradi mahinacij v lastno korist, ali tudi le zaradi nesposobnosti, pa ni korupcija. Zame so taki potopi podjetij kriminalna dejanja. Ampak preganja se jih še manj od korupcije.
Dovolj velika lopovščina najpogosteje ne postane predmet kazenske preiskave in pregona. Možnosti za kaj takega bodo še manjše, če se preprečuje že samo razpravo o preganjanju manj resnih prestopkov, tako kot se zdaj blokira parlamentarno razpravo o protikorupcijskem zakonu. Kaj, če se razprave o tem zakonu ne blokira iz bojazni pred preiskovanjem korupcije, temveč iz strahu pred preiskovanjem zadev, ki so še resnejše od korupcije?
