Spoštovani podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci. Vlade pridejo in gredo, koalicije se sestavijo in razpadejo. Politična večina danes, ki bo odločila o tem sporazumu, pride in gre. Če se utegne zaradi drugih razlogov jutri razleteti, prosim vas, eno stvar vedite. Da smo bili skupaj pri enem najbolj drznih in za prihodnost nas, naših otrok, naših sosedov, celotne Evrope pomembnih projektov in da smo ga naredili zelo dobro in smo lahko ponosni na opravljeno delo.

Pahor je ponosen na svojo drznost (19. april 2010).

***

Slovenija je v zgodovini izgubila veliko narodnostnega ozemlja, a vendar imamo za tedaj vsaj izgovor, da nismo bili gospodarji na svoji zemlji. Zdaj pa je drugače, a bomo vseeno izgubili svoje ozemlje, in to tudi za prihodnje generacije.

Janša je ponosen na svoje domoljubje (19. april 2010).

***

Če ne drugje, okrog Hrvaške delata voditelja največjih parlamentarnih strank SD in SDS za isti cilj. Torej za Slovenijo? Ne, nikakor. Janša dela zase in za svojo opcijo. In Pahor prav tako - za Janšo in njegovo opcijo. Komaj dojemljivo je, kako se je Pahor in pravzaprav vsa koalicija ujela na perfidno Janševo igro. Namreč, kako zrušiti sporazum in neuspeh naprtiti Pahorju in koaliciji. Ponedeljkovo izglasovanje arbitražnega sporazuma je en sam nateg. Jasno je bilo, da bo opozicija naredila vse, da sporazum zminira. Na videz ji to po včerajšnjem izglasovanju ni uspelo. A le na videz. In le pogojno. Opozicija se je kolektivno izognila glasovanju. In prepustila glasovalne tipke koalicijskim poslancem, ki so s skromno večino izglasovali arbitražni sporazum. Še prej so "nategnili" Pahorja, da je odstopil od namere po predhodnem posvetovalnem referendumu in privolil v naknadnega. Dvakratni nateg, bi lahko rekli. Obstaja sicer možnost, da ljudje, ki imajo poln kovček prerekanja s Hrvaško, na referendumu večinsko rečejo "da". A bojim se, da je to le teoretična možnost; pobožna želja.

Tisti okrog Pahorja, ki so se odločali o privolitvi v referendum, so imeli enostavno, a verjetno napačno predpostavko. Da je večinski del slovenske javnosti presodil, da je čas, da se zapre hrvaško vprašanje. Nekateri empirični podatki iz (ne čisto svežih) javnomnenjskih anket kažejo, da je kljub vsej histeriji in ujmi večina za to, da pristopi k sporazumu, saj navsezadnje daje dovolj garancij za rešitev slovenske travme - stika z odprtim morjem. Vendar večina gor ali dol. Na referendumu štejejo glasovi tistih in samo tistih, ki se ga udeležijo. Iz zgodovine referendumov imamo krepke izkušnje, kako javnomnenjski profili in solidno pripravljena vzorčna zajemanja niso pokazala tistega, kar se je na voliščih potem zares dogodilo. Na videz protislovno dejstvo je, da javnomnenjske raziskave napovedo izide kompliciranih državnozborskih volitev z nizom strank in list bistveno bolje kot enostavno, dihotomno referendumsko odločanje. No, prav hudega misterija v ozadju ni. Referendumi, razen izjem, kot je bil tisti za vstop v EU in Nato, imajo nizko, "asimetrično" udeležbo. In o izidu ne odloči javnomnenjska, ampak motivirana večina. Bojim se, da bodo ob predpostavljeni in zelo verjetno nizki udeležbi motivirano prišli na volišča tisti, ki bi dali svoj glas proti sporazumu.

A problem ni v takšnem ali drugačnem izidu, ampak v spretnem prelaganju odgovornosti za svoja dejanja. Dejstvo je, da Janšev politični blok, ki je ravno okrog dogovora in razreševanja temeljnega odprtega vprašanja s Hrvaško, sedaj podtika gnilo jajce javnosti in političnim nasprotnikom, ki očitno želijo sporazum spraviti pod streho. Po velikem, izjemno velikem pogajalskem kapitalu, ki ga je pustil dr. Drnovšek s sporazumom, ki sta ga dosegla s pokojnim hrvaškim premierjem Račanom in bi bil, ne glede na to, da je bil zgolj parafiram, a ne sprejet, kot radi poudarijo na hrvaški strani, zelo, zelo močan adut v rokah slovenske strani, je Janša naredil dve kardinalni napaki. Najprej so nespametno razglasili in potrdili, da je sporazum mrtev, potem pa se je zgodil še blejski dogovor. Žužul in Sanader sta se takrat izkazala za veliko spretnejša, kot sta bila Rupel in Janša. Žužul je Ruplu, Sanader pa Janši kot kakšnemu šolarčku nastavil izjave, ki so Sloveniji oslabile pogajalski položaj. Danes vemo, da je od vseh opcij, ki so bile v obtoku, tista iz blejskega sporazuma Sloveniji obetala najslabša izhodišča. Namreč, avgusta 2007 sta na Bledu Janez Janša in Ivo Sanader na srečanju ob robu Strateškega foruma Bled dosegla neformalno načelno soglasje, da bo vprašanje meje med državama na morju in spornih točk na kopenski meji reševalo Meddržavno sodišče v Haagu. In o tem strateškem vprašanju je Janša po očitku takratne opozicije soliral in dajal sosedom koncesije brez širšega političnega soglasja.

Ampak sedaj je opozicija obrnila ploščo: sporazum Drnovšek-Račan je naenkrat dober. Boljši od aktualnega. Če sta Janša in Rupel "umorila" Drnovškov sporazum, se sedaj nekateri SDS-ovci sklicujejo prav na Drnovška. Tako je pred dnevi na tretjem parlamentarnem programu Televizije Slovenija poslanec SDS Černač očital ministru Vlačiču, da je aktualni arbitražni sporazum veliko manj ugoden, kot je bil sporazum Drnovšek-Račan! Pač računajo na pozabljivost ljudi.

A vladna koalicija je naredila ključno strateško napako, ko se je strinjala s tem, da se odgovornost in breme morebitne zavrnitve prenese na volilce. Imeli so enkratno priložnost, da z odzivom na predlog ljudske stranke privolijo v dvotretjinski kriterij pri odločanju o sporazumu. Res je, da to ni potrebno. A bi bilo nadvse koristno. Namreč, aktualna "desna" Evropa si nadvse želi razrešiti zagate hrvaškega priključevanja EU in nenehno nasprotovanje Slovenije jim že nekako preseda. Če bi igro sprejeli, ne bi bilo nobene potrebe po referendumu. In kaj bi v tem primeru storil Janša? Če bi podprl sporazum, bi "izdal" svoje volilce, če bi ga zavrnil, bi izdal svoje "mednarodne" politične prijatelje. On bi moral svojim političnim zaveznikom in prijateljem v Evropskem parlamentu, pa Obami, pa Merklovi, pa Barossu pojasnjevati, zakaj onemogočamo njihove varovance. In njemu bi klofute omenjenih dobro sedle. Sedaj pa smo v situaciji, ko bo (v primeru neuspeha na referendumu) te klofute prestregal Pahor oziroma bo odgovornost prevzela sedanja vladna koalicija.

No, najbolj banalno je, da je včeraj vladna koalicija kazala veliko zadovoljstvo, ker je šel sporazum v DZ "skozi". Saj to ni bilo vprašljivo. Koalicija ima vendar večino v parlamentu!

Zdi se, da si je koalicija po nepotrebnem nataknila zanko. Kot da nima že dovolj drugih skrbi. Denimo, že danes (v sredo) je na vrsti interpelacija proti ministrici Kresalovi. Zakaj že? Kdo bi se pravzaprav natančno spomnil. Vemo pa, kaj bo ure in ure na tapeti. Kajpak najemni prostori slovenske FBI. Če so se zdeli nedavni koalicijski zapleti na relaciji Pahor-Zalar-Brezigar resna preizkušnja za obstoj koalicije, se je kasneje izkazalo, da so vsa načela manj pomembna, kot je golo politično preživetje. Sedaj je drugače. Ta čas je zgodba o najemu poslovnega prostora precej luknjasta. In prvič, odkar v parlamentu poslušamo interpelacije, stališča posameznih strank ne bodo v najprej jasna. Prvič bodo poslanci katere koli vladne koalicije iskreno in natančno poslušali moč argumentov za in proti. Brez fige v žepu in prsta vnaprej postavljenega na "pravo tipko". Ne bo jim lahko. Lahkotno preslišanje morebitnih argumentov za hude obtožbe bi jim jemalo že tako ali tako načeto kredibilnost. Morebitni "ne" Kresalovi pa bi dokončno razbil koalicijo. Še en naporen političen maraton je pred nami.