Potrošniški egalitarizem in sreča

(Foto: Jaka Adamič)

Čeprav z ambicijo debato o razvoju peljati v območje, kjer ekonomija nima nič ali zelo malo za povedati, sem med gradniki njihovega predloga poti po krizi zasledil kar nekaj konceptov, ki "rinejo" točno tja, torej v območje ekonomije, ko govorimo o intelektualni presoji, ter poslovnega sveta, ko govorimo o morebitni implementaciji v praksi. Govora je o poudarjanju sreče ljudi namesto cilja gospodarske rasti, o kritiki potrošniške družbe in s tem potrebi po večjem egalitarizmu pri razdelitvi dohodka kot načinu doseganja tega.

Govoriti o sreči kot cilju razvoja že zelo dolgo zaposluje mislece po vsem svetu, od začetnika filozofije koristnosti Jeremyja Benthama, ki je živel in deloval v drugi polovici 18. stoletja in na začetku 19. stoletja. Čeprav njegov utilitarizem mnogi družboslovci prezirajo in povezujejo z materializmom, pa se sodobno merjenje sreče opira prav na njegove ideje o "hedonometru", se pravi o tem, da je srečo možno neposredno in objektivno meriti. Danes je preučevanje mer koristnosti (oziroma ekonomike koristnosti in sreče) živahno kot še nikoli. Ne nazadnje, psihologu z ameriške univerze Princeton, Danielu Kahnemanu, je bila leta 2002 za delo na tem področju podeljena Nobelova nagrada iz ekonomije. Zakaj je tako težko razumeti vzroke za srečo ljudi, si lahko ponazorimo z eno največjih ugank, ki izhaja iz uradnih anket v razvitih državah. Te pravijo, da kljub silovitemu povojnemu gospodarskem razvoju delež ljudi, ki so se opredelili za srečne danes, ne presega bistveno tistega izpred treh desetletij. Dejstvo pa je tudi, da se v katerem koli časovnem obdobju, premožnejši in splošno uspešnejši ljudje čutijo srečnejše. Richard Layard z Londonske ekonomske šole v povezavi s tem pravi, da ljudem očitno ni pomembno le, kako dobro gre njim samim. Želijo si tudi biti boljši od drugih. Potreba po ustreznem družbenem statusu je zato zelo globoka. Vprašanje sreče je tako s časovne kot presečne perspektive razvoja vsekakor zanimivo za kapitalističen svet, pa tudi za propadlega komunističnega, ki je dolgo časa poskušal dokazovati svojo superiornost nad kapitalističnim sistemom ravno na področju materialne produkcije dobrin.

Ali lahko na podlagi tega rečemo, da je za večjo srečo ljudi potreben odmik od potrošniške družbe in večja egalitarnost v družbi? Nikakor ne. Čeprav na tem mestu niti približno ni prostora, da bi se tej problematiki dovolj natančno posvetili, je kljub vsemu mogoče reči, da bi v primeru, če bi sledili argumentom Hanžkove skupine, veljalo ravno obratno, da pa prav s tem, ko zapostavljajo večjo egalitarnost kot vmesni cilj na poti k sreči, izhajajo iz logike potrošniške družbe, namesto da bi ji ponudili alternativo. Če bi se namreč uresničila njihova vizija in bi se družba premaknila iz, recimo temu primitivne, potrošniške ravni, na neko drugo, bolj poduhovljeno in višjo raven, bi enakomernost porazdelitve dohodka postala manj in ne bolj pomemben družbeni cilj. Razloga za to sta dva.

Prvič, Hanžkova skupina kritizira gospodarsko rast kot merodajni pogoj za srečo ljudi. Omenjene ankete o sreči ljudi pa ne pravijo zgolj, da takšna ugotovitev ni nič novega, temveč tudi, da bi večja egalitarnost srečo ljudi lahko celo znižala. Spomnimo se, za srečo ni pomemben zgolj lasten uspeh, temveč predvsem to, kako se ta uspeh primerja z drugimi. Z vidika merjenja družbenih preferenc bi to pomenilo, da po vsej verjetnosti družbena blaginja ne bi bila najvišja takrat, ko bi imeli vsi enak dohodek in enako trošili. Seveda, čisto mirno lahko rečete, da velikost dohodka ali premoženja niti približno nista pravo merilo naše primerjave z drugimi in s tem sreče. Pomembnejši bi lahko bili intelektualni in športni dosežki, ali sam družbeni položaj. Slednje pa ni nujno zelo tesno povezano z dohodkom in premoženjem ljudi. Vendar je to samo še en razlog, zakaj je napačno trditi, da bo dohodkovno bolj egalitarna družba tudi bolj srečna.

Drugič, kritika potrošniške družbe in zagovarjanje dohodkovne enakosti kot načina doseganja sreče sta logično nekonsistentni. Osnova za potrošnjo dobrin in storitev je namreč dohodek. Razlike v porazdelitvi dohodka tako povzročajo razlike v razpoložljivi potrošnji. Manjša neenakost porazdelitve dohodka bi zmanjšala neenakost v potrošnji. Ali to privede do višje družbene blaginje, nikakor ni enostavno vprašanje, saj niti slučajno ni jasno, zakaj bi bila družba najsrečnejša takrat, ko bi vsi imeli in trošili enako. Glede na zgoraj povedano bi lahko kvečjemu rekli, da temu ni tako. Vendar to na tem mestu niti ni pomembno. Trditev, da nižja neenakost dohodka, ki zniža neenakost potrošnje, lahko sploh pomeni višjo srečo, drži le v primeru, ko se ljudje obnašajo potrošniško. Torej če večino svoje sreče črpajo iz potrošnje. Kritizirati ozko potrošniško naravnanost ljudi je tako več kot smiselno, če lahko prek nekega sistema merjenja koristi ljudi (kar je živahno področje raziskovanja ne zgolj zgoraj omenjenega Nobelovca) dokažemo, da potrošniško obnašanje ne vodi v maksimizacijo njihove sreče. Če bi to dokazali, pa bi se seveda odprlo novo vprašanje, namreč kdo vendar ljudi sili, da se ves čas obnašajo tako, da sami sebe delajo nesrečne. Nelogično pa je na podlagi take kritike potrošniškega obnašanja trditi, da se bo večja sreča dosegla z bolj enakomerno porazdelitvijo dohodka, saj je dohodek tista spremenljivka, ki na blaginjo najbolj neposredno deluje ravno prek potrošnje. Za kritika potrošniške družbe pa potrošnja ne bi smela biti pomemben dejavnik sreče ljudi. Skratka, Hanžkova skupina bi s povečanjem redistributivne vloge države v smeri doseganja sreče ljudi uporabila ravno tisti vzvod, za katerega pravi, da je odraz družbenih anomalij.

Vsekakor se strinjam, da je za Slovenijo načenjanje vprašanj ekonomske sreče, čeprav s časovnim zamikom, zanimivo in pomembno. Še pomembneje je, da vprašanje sreče povezujemo z vprašanjem razdelitve dohodka v naši družbi. Pri tem nas ne sme zapustiti zgodovinski spomin. Pred dvajsetimi leti smo z večjo krizo, kot je danes, izšli iz egalitarističnega družbenega sistema z zelo nizko neenakostjo dohodkov, pa kljub temu s slojem privilegiranih ljudi. Težko je reči, da so bili ljudje v njem srečni. Obogatenim s tem zgodovinskim spominom nam lahko pri iskanju sreče na poti iz sedanje krize pomaga bogata literatura na temo merjenja sreče ljudi. Le resno jo je treba vzeti.

Avtor izjavlja, da za svoje pisanje ne prejema plačil PR-agencij, lobistov ali interesnih skupin.