Če ne bi Strel malo naprej v intervjuju še priznal, da je po Amazonki "regeneracijsko prišel k sebi, mentalno pa ne", bi me ta izjava resno zaskrbela. A šalo na stran. Strel ni fenomen zato, ker je po dolgem preplaval Amazonko in Misisipi in ker si pred jedjo splakuje usta s šnopsom. Fenomen je zato, ker je za razliko od povprečnega Slovenca tak pozitivnež, karkoli že si o njem mislimo - mislimo pa si seveda nič kaj dobrega. Strel je pač vaški posebnež, ki igra svojo vlogo razsvetljenega, tako rekoč svetovljanskega telebana z mešanico razorožujoče naivnosti, dialektalne in osebnostne komičnosti, na trenutke celo že omejenosti, vsekakor pa tudi optimistične dobronamernosti. Lahko bi bil Peter Klepec ali Martin Krpan in bi doma vse premlatil ali prešvercal, a ni hotel ostati pri mami in orati njive ali voziti soli. Da bi se dokazal, se je ambiciozno podal v svet - kar je za ljudi njegove baže, kova in kalibra neverjetno -, po teh uspehih (ki so mu spet netipično stopili v glavo) pa namerava svojo izkušnjo še deliti z ljudmi. Tako kot Clinton, Gore, Gates.

Martin Strel je slovenski Chuck Norris.

Še več vicev pa je isti dan natresla Vesna V. Godina v intervjuju v Sobotni prilogi. Tudi ona je fenomen zase, čeprav seveda diametralno nasproten Strelu. Strel kot preprost, nekomplikatorski in tudi socialno nekoristen, četudi angažiran pozitivec, ki v bistvu ne zna nič in nima kaj povedati, je ena skrajnost, VVG s svojim žolčnim zmerjanjem Slovencev s Slovenčki in vsevednim, pavšalnim diagnosticiranjem družbenih problemov pa druga.

Po mojem bi si tudi VVG morala splakovati usta s šnopsom - vsaj pred intervjuji.

Naj odkrito priznam: raje imam človeka, ki ne zna nič in nima kaj povedati - in pri tem ni populističen in antiintelektualističen, če že seveda ni intelektualec -, kot pa človeka, ki zna razložiti vse za ceno populističnega intelektualizma (ali intelektualističnega populizma).

Nikar ne zaupajte ljudem, ki zase govorijo - tako kot VVG -, da jih ljudje sovražijo. To domnevno sovraštvo je namreč samo prebrisano pervertiran argument za vice, ki jih pripoveduješ, in je tudi sámo vic.

Ne mislim z VVG polemizirati v detajle, ker niti niso bistveni. Problem, ki ga pri njej vidim, je sovraštvo in zamera, ki ju kaže do Slovencev in Slovenije. Pri njej nimam nikoli občutka, da kritizira dobronamerno, temveč da to dela z osebno prizadetostjo, celo zagrenjenostjo, slabo prikritim besom, socialno maščevalnostjo - nekako tako, kot je pokojna Vesna Marinčič pisala takšne filmske kritike, kot da je bil slab film posnet samo zato, da bi režiser ali scenarist lahko z njo osebno obračunala. Tak način je seveda žaljiv, predvsem pa tudi neproduktiven.

VVG je ujela duha časa s posploševanjem, kakršno je dandanes v modi in je seveda dominanten način razmišljanja. Bistvo tega posploševanja je povzeto že v naslovu samem: "To niso ekscesi ali nemoralnost posameznikov. To je Slovenija!"

To ni njena ekskluzivna pogruntavščina, to je vsesplošen vox populi ob zadnjih dogodkih v Sloveniji, od bulmastifov do podkupovanja. In to tudi ni nič novega. Zdaj je samo eskaliralo po zaslugi mnenjske razuzdanosti (deregulacije) etabliranih medijev in subkulture spletnih komentarjev, ki so prerasli nekdanji purgatorij pisem bralcev in postali pomemben dejavnik - ali vsaj merilo - kolektivne (pod)zavesti.

Mnenje VVG se skratka ne razlikuje bistveno od mnenja homo-napol-sapiensa.si: da nekdo spolno zlorabi pse, se lahko zgodi samo v Sloveniji, deželi ekscesov in iztirjencev; politične manipulacije so možne samo v Sloveniji, deželi brezsramnih oportunistov in izkoriščevalcev neformalnih družbenih odnosov; podkupovanje je posebnost samo v Sloveniji, deželi roparskih barab. Nikoli ni za nič kriv posameznik, ki zagreši to ali ono, vedno je kriv kolektiv. Vedno smo krivi vsi. Krivda je kolektivna ali pa je ni. Kriva je ta prekleta Slovenija! Ali bomo vzeli krivdo za vse to sranje nase ali pa si bomo raje zatiskali nos? Ali nas bo vse do zadnjega sram, da se (samo) v naši domovini dogajajo take grdobije, ali pa bo ta družba razpadla in država z njo vred!

Takole vam bom povedal: če je res kaj posebnost samo v Sloveniji, potem je to ta fenomen, da se vsak vsaj napol pameten človek - kaj šele doktor, po možnosti antropolog - čuti dolžnega posplošiti problem na kolektiv v celoti in pri tem neusmiljeno in neizprosno, za moje pojme sadomazohistično ozmerjati ves narod z luzerji, pokvarjenci, nesposobneži, nemoralneži itd. - in pri tem obvezno uporabiti prvo osebo množine!

To je približno tako, kot če bi otroku starši kar naprej dopovedovali, da je neumen in da iz njega nikoli nič ne bo.

P.S.: To je moja zadnja kolumna za Dnevnik oz. Dnevnikov Objektiv. Bralcem se zahvaljujem za pozornost, uredništvu pa za sodelovanje.