Ne verjamem v enega boga

Posneli so jo kot improvizirano televizijsko poročilo in predvajali kot običajno prekinitev programa. Od začetka do konca so si vse dogodke izmislili. V zraku ni bilo letal, streljanja ni bilo slišati, vsi v državi pa so verjeli, da so ponovno v vojni. Starši so hiteli pobrati otroke iz šol, mobilno telefonsko omrežje je zaradi preobremenitve nehalo delovati, nekaj ljudi je klicalo rešilni avto, ker so doživeli infarkt. Nastalo je veliko vznemirjenje.

Televizijska postaja se je hitro znašla pod obtožbo, da se obnaša neodgovorno. Gledalce bi morali opozoriti, da gledajo fikcijo, ne pa po resničnih dogodkih pripravljen panični televizijski prenos. Ampak avtorji oddaje so gledalce pred predvajanjem opozorili, da bodo gledali dogodke, kakor bi se lahko zgodili, ne pa, kot se odvijajo. Za podlago fantazijskih besedil so uporabili posnetke iz resnične ruske invazije iz leta 2008, ki so jih gledalci že neštetokrat videli. Tudi ponovno opozorilo, da so gledali politično satiro, ne pa poročil, ni nič pomagalo. Iz fikcije je že nastala politična resničnost. Vodja opozicije Nina Burdžanadze je takoj poskočila, da je bila oddaja propagandni manever predsednika Mihaila Sakašvilija, ki hoče diskreditirati opozicijo. Predsednik in Burdžanadzejeva sta v sporu, ker se je voditeljica opozicije sestala z ruskim premierjem Vladimirjem Putinom, oddaja pa je kazala opozicijo, ki kolaborira z ruskimi vojaki. Sakašvili je oddajo protokolarno obsodil zaradi strašenja ljudi, vendar je takoj dodal, da Gruzijo čaka prav takšna usoda, če pride do realizacije ruskih načrtov. Izmišljena politika je imela več praktičnih učinkov kot vsi napori politikov, da bi svojo politično prakso predstavili kot realistično početje.

Incident bi lahko odpravili, da takšne domislice delujejo samo v Gruziji. Dežela se je ravnokar dobro izkopala iz ene vojne, v kateri so jo Evropa in ZDA pustile na cedilu, v neposredni bližini pa ima Ukrajino, kjer gredo politični dogodki prav v smer, ki se je Gruzijci najbolj bojijo. V resnici to deluje povsod in vedno.

Najbolj slaven primer je radijska oddaja režiserja Orsona Wellesa, ki je za postajo CBS leta 1938 zrežiral radijsko igro Vojna svetov po romanu H. G. Wellsa. Pripravil jo je kot prenos marsovskega napada na Zemljo. Poslušalci so verjeli, da Manhattan res gori, v New Jerseyju pa iz vesoljskih plovil prihajajo marsovci. O oddaji so polemizirali v ameriškem kongresu, o njej so pisali v 12.500 časopisnih člankih, kot primer dekadence zahodnega sveta pa jo je navajal Adolf Hitler. Takšna potegavščina uspe samo enkrat.

Enajst let kasneje se je ponovila v prestolnici Ekvadorja Quito. Leonardo Paez je za Radio Quito pripravil neposreden prenos napada marsovcev na Ekvador. Poslušalci so verjeli in so panično zbežali iz mesta. Vendar se niso ustavili pri analizah in komentarjih. Množica je naslednji dan prišla pred sedež radijske postaje in časopisa El Comercio, ki je dan pred oddajo objavil članek o tem, da so nad Quitom videli leteči krožnik. Zažgali so poslopje in zabarikadirali vrata. V požaru je umrlo dvajset uslužbencev obeh hiš.

Leta 1983 je z manj drastičnimi posledicami Radio Študent predvajal radijsko igro z naslovom Vojno stanje, v kateri je prišlo do državljanske vojne v Jugoslaviji in velike bitke pri Ravbarkomandi, v kateri sta proti jugoslovanski vojski skupaj nastopila letalska eskadrilja mudžahedina Du Du Mohameda in pehotni bataljon feldmaršala Hlodnika. Poslušalci so klicali policijo in se pritoževali, ker je o državljanski vojni poročal samo Radio Študent, RTV pa nič. Poročila so bila nekoliko nepremišljena, avtorji so se morali zaradi vznemirjanja javnosti in širjenja sovražne ideologije v realnem času zagovarjati pri sekretarju mestnega komiteja komunistične partije.

Načrt invazije jugoslovanske vojske na Albanijo, ki ga je konec osemdesetih let objavila Mladina, je imel širše učinke. Vojaško karto napada je na turistični zemljevid Albanije narisal prešerno razpoložen novinar, ki je tudi iz glave sestavil povelje o napadu. Članek je v Tirani poobjavilo uradno glasilo Zeri i populit. Albanski veleposlanik pri Združenih narodih je v varnostnem svetu uradno protestiral zaradi imperialističnih načrtov jugoslovanskega vodstva, ki notranjo krizo poskuša reševati z zunanjo agresijo. Avtor je moral na nacionalni televiziji pojasnjevati, da je želel napisati nekaj, kar je resničnejše od resničnosti same in v celoti izmišljeno.

Enako željo je imela poleti 2003 ameriška vojska, ki si je izmislila, da Iračani v Bagdadu sami odstranjujejo Sadama Huseina. Marinci so pred televizijskimi kamerami družbe CNN na trgu Firdos v Bagdadu režirali rušenje spomenika iraškega diktatorja. Spomenik je res padel, kamera pa vljudno ni pokazala enote, ki ga je obkolila, in tanka, ki je pomagal navdušeni množici. Množico so marinci sami zbobnali skupaj in zrežirali spontan dogodek. Obveljal je kot dokumentarni prizor osvoboditve Bagdada. Pripravil ga je oddelek za psihološko vojno ameriške vojske (Psy-Ops), posnela pa televizijska ekipa, ki je bila gost vojaške enote.

Dogodek je bil za spoznanje resničnejši od vsega, kar se je dogajalo okrog njega.

Pri neposrednih prenosih političnih dogodkov je potrebna kar najvišja stopnja zadržanosti. Med zadnjim prenosom parlamentarne razprave o novem družinskem zakoniku je bilo videti, kot da gre za spontan upor katoliško razpoloženih parlamentarcev proti splošnemu propadu morale v laičnem delu družbe. Ognjevitost je popolnoma prekrila serijo škandalov, v katerih se je v tistih dneh znašel papež Benedikt. Visokega funkcionarja Vatikana so aretirali, ker je za potrebe duhovščine vodil mrežo moške prostitucije, papežev brat pa je v zadregi zaradi pedofilije v Nemčiji prav v škofiji, kjer je bil Benedikt nadškof.

Ni več prostora za fantazijo. Resničnost je bolj fantastična od vsega, kar si lahko izmislimo.