Ko gradualisti poberejo kamen in...

V zadnjem času sem v medijih zasledil nekaj pisnih prispevkov, ki opozarjajo na nevarnost liberalizma v Sloveniji. Ob vprašanju privatizacije in morebitne prodaje podjetij tujcem se takoj razvnamejo nacionalistična čustva naših socialistov (vseh političnih opcij). Skladno z inkvizitorsko logiko prednjači diagnoza, da je za slabo gospodarsko stanje Slovenije kriv liberalizem (diskvalifikacija ideje) in da tisti, ki pri nas zagovarjajo liberalizem, to počnejo, ker so v službi določenih interesov in podkupljeni (diskvalifikacija nosilcev ideje). Gre za spreten poskus blatenja nasprotnika z namenom mobiliziranja negativnih čustev množic (ki jih v krizi ne manjka), ki pa stoji na zelo trhli logiki.

Teza, da je za krizo v Sloveniji kriv liberalizem, je tako logično nedosledna (vidik forme) kot napačna (vidik vsebine). Pogosto se jo namreč utemeljuje z dejstvom, da je kriza v svetu nastala zaradi čezmernega zanašanja na korektivno delovanje trga. Ko spremljamo debate, kakšna naj bo bodoča regulacija delovanja finančnega trga, lahko mirno rečemo, da je na takih tezah precej mesa. Primerjava s Slovenijo pa postane takoj problematična. Naš finančni trg je po mednarodnih standardih vse prej kot liberalen. Kapitalski trg je zelo slabo integriran v mednarodne finančne tokove, saj za to nikoli ni bilo interesa. Le tako so se lahko vršili nepregledne transakcije, zloraba zakonodaje, pomanjkljiva zakonodaja in opuščena dejanja regulatornih teles. Nespoštovanje pravne države pa je najbolj očitna oblika neliberalnosti.

Res je tudi, da je impulz slovenski gospodarski krizi dala globalna kriza. Iz mencingerjanskih logov so se takrat slišale napovedi, da jo bomo ob tem bolje odnesli ravno zaradi gradualizma kot negacije liberalizma. Podatki pa danes to tezo postavljajo na laž, saj globina naše krize precej odstopa, navzdol seveda, od globine v državah, ki smo smo se jim radi postavljali ob bok. Premajhna ekspanzivnost fiskalnih ukrepov pri nas za to ne more biti razlog, saj znesek naših intervencij kot delež BDP nekajkrat presega tistega v ZDA, kjer je bil padec BDP nekajkrat manjši, sedanji znaki okrevanja pa neprimerno spodbudnejši. Paradoksalno se edina dva liberalna gospodarska procesa, ki smo ju v Sloveniji izvedli, vstop v EU (liberalizacija trgovine) in EMU (odpoved protekcionistični tečajni politiki), danes postavljata kot ključni pozitivni okoliščini za Slovenijo v krizi. Vse ostalo, od ureditve delovanja trga dela, do okostenelosti sistema socialnega zavarovanja, je pri nas prej primer socialistične kot liberalne ekonomske politike. Najboljši dokaz za to nam daje sedanja vlada. Socialistična v svojem ideološkem bistvu kot ukrepe za izhod iz krize predlaga kopije ukrepov iz programa liberalnih reform iz leta 2006. Zato razumem, zakaj nekateri posamezniki vpričo poraza lastnih idej zdaj ne najdejo nič drugega kot lažne diskvalifikacije nasprotnih idej.

Kot že omenjeno, je druga faza diskvalifikacije liberalizma blatenje oseb z obtožbo o podkupljivosti. Zato si poglejmo, kdo je pobral kamen in ga vrgel. (Tudi skozi okno razkošnega športnega avtomobila. Kupljenega za profesorsko plačo, seveda).

Sam po navadi omenjam dva klasična primera. Prvi je strokovna pomoč v "slovenski pivovarski vojni", drugi pa zgodba o kanaliziranju denarja v slovenske blue chipe v imenu nacionalnega interesa. Slovenska pivovarska vojna kot podstat največje tajkunske zgodbe je klasičen primer zlorabe mehanizmov pravne države in s tem antiliberalizma. Katera druščina je v obrambo teh interesov zastavila svoje ime in nastavila denarnice, se ve. Svoje usluge so nudili tudi kasneje, ko je pijačarski holding zlorabljal svojo tržno moč. V procesu, ki ga je proti udeleženim vodil urad za varstvo konkurence, se je takrat lepo videlo, kako so bili naši uveljavljeni strokovnjaki navajeni delovati. Mercator in Pivovarna Laško sta na plačilni seznam uvrstila veliko ekonomistov in pravnikov. Da le ne bi delali za varuha konkurence.

Vzporedno so v podjetju pivovarskih analitikov lansirali idejo o naših bankah kot kanalih pretakanja finančnih sredstev v naše blue chipe. O kockarski norosti tega početja sem že pisal. Danes tudi vemo, koliko milijard evrov moramo davkoplačevalci dajati za vzdrževanje te hišice iz kart in kateri svetovalci so imeli pri tem največ posla. Kar je koristno dodati, je komentar argumenta o razprodanosti tujcem, ki se tako rad omenja skupaj z liberalizmom. Leta 2001, preden se je ta ideja porodila, je imela Slovenija neto zunanji dolg do tujine približno nič. Od takrat si ga je nakopičila za približno 30 odstotkov BDP. Daleč največ prek bank. S tem se je pod Janševo vlado uresničil gradualistični sen oblikovanja močnih slovenskih gospodarskih stebrov. Ker je bilo preveč tega zadolževanja kratkoročnega, torej izrazito špekulativnega, v krizi ni moglo zdržati. Zato se mora zdaj namesto bank zadolževati država, sicer bi videli marsikateri slovenski gospodarski ponos v stečaju. Gradualistični sen bo tako ugasnil na ramenih davkoplačevalcev.

Dolg do tujcev pa ne pomeni nič drugega, kot da imajo tujci "hipoteko" na našo ekonomsko aktivnost. Od vsakega evra, ustvarjenega pri nas, bomo morali v prihodnosti tujcem odvajati obresti in glavnico. Zato so tujci danes že pomembni ekonomski lastniki našega gospodarstva. Tovrstno razprodajo tujcem pa imajo vknjiženo na svoj idejni račun zgolj tisti, ki zdaj željo po razprodaji očitajo drugim.

Ko gospodje in gospe liberalcem očitajo služenje interesom in podkupljivost, torej očitno sodijo po sebi, pa naj si bodo to časniški pisuni ali pa izkušeni ekonomski strokovnjaki. Ampak poglejmo si, kdo ima danes pravi motiv za takšno delovanje. Finančno nasedli samooklicani nosilci slovenske gospodarske suverenosti in razvoja lahko danes, z redkimi izjemami, preživijo zgolj z državno pomočjo. V interesu njihovega preživetja je, da se v kali diskvalificira vsako idejo, ki bi "skidala" hlev, s katerim so si nastlali. Če bi bili direktor in solastnik takšnega podjetja, koga bi najprej poklicali za pomoč pri obrambi svojih interesov? Jasno, da preverjene ljudi, s katerimi ste uspešno sodelovali tudi v preteklosti. In to so ravno tisti, ki zdaj v rokah držijo kamen.

Avtor izjavlja, da za svoje pisanje ne prejema plačil PR-agencij, lobistov ali interesnih skupin.