Slovensko vojsko bomo približali civilizaciji!

Kakšna popolnoma predimenzionirana strast zoper zabavne ulične risarje na povsem primernem mestu, koliko ur čiščenja zidov, da bi na koncu namontirali neke obupne grde kovinske mreže - vse to, da bi kleinpurgerčki imeli občutek, da živijo v "urejenem" mestu, katerega nedosežni zgled je verjetno kakšen muzejski upokojenski Salzburg!

Res je, da je Janković Staro Ljubljano rešil prometa, toda kaj smo na to izpraznjeno mestno površino dobili? Smo dobili eno samo igralo za otroke, eno utico za klovne, en uličen kip, eno mestno posedališče, ki ni vezano na bife, na denar? Ne, edini okras teh novih površin so visokotehnološke kante za smeti! Ko sem šla prvič po obnovljenem Bregu, sem v daljavi na sredi sprehajalne poti zagledala nekaj svetlečega metalnega in pomislila: O, a imamo novo skulpturo? Seveda ne. Neka popolnoma ponorela pamet je namreč smeti povzdignila v božanstvo, ki ga moramo častiti na najbolj fotogeničnih mestnih točkah. Medtem ko vsa normalna mesta smetnjake skrivajo pred pogledi, jih MOL časti kot tiste artefakte, ki jih na ulicah ne dopušča. In ne le to: kot me je opozoril povsem zgrožen tuj diplomatski predstavnik, ga vsakič, ko prinese odpadke v te popolnoma nepraktične smetnjake s preozkimi grli, opazuje tudi kamera. Logično, mesto je svoje najljubše "kipe" dalo nadzirati! Z njim pa tudi tujo diplomacijo.

In ker imamo najbolj svetleče kante v Evropi, ki jih smetarji ponoči pridno loščijo, seveda nimamo drugih reči, mesto nima igrišč, nima spodobnega pokritega bazena, čeprav bi ga morala imeti vsaka četrt, o letnih kopališčih tako in tako nima smisla izgubljati besed, dovolj je, da človek pogleda Ilirijo, iz ilirskih časov. Mesto nima dovolj rekreativnih površin, mestni promet je še počasnejši, kot je bil (edina prednost Urbane bi bila, da bi lahko ljudje vstopali pri vseh vratih, a tega niso naredili, ker so nas vnaprej osumili lopovščine), soseske zunaj središča so povsem zunaj Jankovićevih obzorij - zanemarjene se dušijo v stoječem prometu, ki je zavzel prav vse zelenice, župan pa jim je namenil le količke. Medtem v centru zida petstoto garažo.

No, nekaj je vendar namenjeno nam, raji, ki živi v ne-centru, v nekakšnem tretjem svetu, kjer ima plebs rad lažno bleščavo: štacune. Še en, novi Špar v Šiški, lučaj stran od Mercatorja. Na površini, kjer bi lahko sredi izjemno goste poseljenosti uredili veliko brezplačno rekreativno površino za tisoče otrok in odraslih, drsališče, tekaško stezo, igrala, letne bazenčke za najmlajše, balinanje za starejše itn. itn., bomo dobili še en brezdušni nakupovalni center zelo simboličnega pomena: Ljubljana bo tako v samem evropskem vrhu po trgovskih površinah na prebivalca. In župan se s tem celo hvali, bog mu oprosti! V položaju, ko je Ljubljana na dnu lestvice javnih površin, namenjenih ljudem in njihovim dejavnostim, Janković razlaga, da "morajo v Ljubljani vsi imeti priložnost". Vsi trgovci namreč, ne vsi prebivalci, nas v tem dobičkarskem konceptu seveda ni.

Namesto da bi župan krotil poblazneli biznis, ki se gre hazard, kdo bo v konkurenci preživel in kdo crknil (in pustil za sabo devastirane kvarte?), ter zagotovil kulturne, izobraževalne, prostočasne in športne površine, na naših parcelah dopušča gladiatorstvo med Mercatorjem in Sparom, med Lidlom in Tušem, javni prostor odstopa tistim, ki vzgajajo povsem povsem zbeganega potrošnika, ki bo tekal od ene trgovine do druge, da bi privarčeval pol evra, in neopazno zapravil dodatnih deset. In to v času krize, v času, ko naj bi prišlo do novih premislekov o tem, kam vodi potrošništvo že tako obubožano prebivalstvo, kam predebele otroke, ki jih starši v nedeljo vodijo v supermarkete namesto v park. Kaj so nam govorili, ko je nastajal BTC? Da je to dobro, ker bo tako mesto prosto teh mastodontov. Potem je prišel Rudnik, pa vrsta drugih centrov, tudi "športni" park Stožice bo eno veliko štacunarstvo, enako železniška postaja, ki seveda ne bo poglobljena, bo pa polna trgovin. Štacuna za štacuno, medtem ko male izginjajo, ljudje pa z vozički domov tovorijo stvari, ki jih ne potrebujejo. Ali pa si na njih le pasejo oči in si povečujejo frustracijo o tem, česa si ne morejo kupiti - pa tako poceni je! In tej obscenosti se reče mestna politika.

In zato je vsekakor lepše živeti v Mariboru. Tudi tam nimajo ne igral ne urbanih središč, tudi tam jim manjka le še en Spar, da bi dosegli ljubljanski evropski rekord, imajo pa vsaj župana, ki ljudstvo zabava. Te dni so izšla v elektronski obliki njegova "zbrana dela", tako imenovani kanglerizmi. V njih avtor kaže toliko navdiha, kot ga kažejo njegove besede na odprtju nove pohorske gondole: "Moje srce danes žari!"

Kajti, tu ni dilem: "Kdor hoče biti župan, naj se pokaže", je odločen ta Ptujčan na začasnem delu v tujini ("Zahvaljujem se gostom, da so nas pogostili tukaj v Mariboru"), kjer so se "borci preko borbe borili", "gospodarstveniki pa pomembno krierajo našo prihodnost" - tako zelo, da gospod Kangler mestnega svetnika Karla Midlila nenehno imenuje kar "gospod Midlidl". Če vam kaj ni jasno, "vse najdete na interneti, se sn vam emajliro". Ker: "Jaz verjamem, to kar tudi rečem," in "prosim, da se v živo spominjate". In da bo jasno tistim, ki ves čas natolcujejo čez lik in delo gospoda Kanglice, kot ga ljubkovalno kličejo mariborski otroci: "V parku ne raste nobena šalata!", "časopis bo izhajal v slovenščini in avstrijščini", in ker župan pač ni brezbožnik, bodo "religiozno kontrolirali avtobusne vozovnice". In to "na bregu leve in desne Drave"! Tak. "Ministru se zahvaljujem, ker si je vzel čast in prišel," je Kangler na odprtju kadetnice pozdravil Erjavca in dodal lekcijo, ki bi si jo še bolj zaslužila Ljubica Jelušič, gospa, ki očitno močno podlega generalom in katere uradniki se tudi posvečajo točki G: "Slovensko vojsko bomo približali civilizaciji!" Kangler je neumoren, nagovoril je tudi absolvente: "Dragi naši abstinenti!" No, meni osebno je najljubša tista: "Na tem mestu čutim pozitiven srčni utrip." Izrekel jo je ob 80. obletnici pokopališča Pobrežje.