Plodna njiva za fobije

 Pozornejšemu opazovalcu ne uide, da je ta ritem prikazovanja in izginjanja zvečine postavnih mladih fantov tesno povezan s pojavljanjem patrulje v modrih policijskih uniformah, pogled okoli vogala pa razkrije, da se med belimi culami, v katerih hipoma izgine na tleh razstavljeno blago, bleščijo črni obrazi, stisnjeni v nekakšno dozdevno varno gručo.

Tisto, kar je najbolj zanimivo, je, da igrica od jutra do pozne noči ne da nobenega oprijemljivega rezultata. Niti policisti ne pogledajo za vogal, niti se temnopolti fantje, med katerimi so očitno ilegalni afriški imigranti, ne razbežijo in poskrijejo. Med njimi so, če jim gre verjeti na besedo, takšni, ki imajo dovoljenje za bivanje v Grčiji, združeni v skupino pa svojim sonarodnjakom nudijo nekakšen ščit ob policijskem preverjanju. Če policija "zateži", a v minulih dneh, vsaj kolikor je bilo videti, očitno ni, imajo ilegalci čas, da se resnično poskrijejo.

Grška policija je lani predvsem v Atenah, a tudi drugih mestih, polovila okoli deset tisoč ilegalnih priseljencev. Večina jih niti ne prihaja iz Afrike, saj so med njimi Albanci, Ukrajinci in drugi prebivalci nekdanje Sovjetske zveze ter Azijci, ki prek Turčije iščejo pot dlje na evropski zahod. Imigracijski problem je relativno nov v tej državi, ki je slovela kot dežela, ki so jo ljudje zapuščali, ko so odhajali s trebuhom za kruhom. Ne nazadnje so do leta 1991 uporabljali imigracijski zakon, spisan daljnega leta 1920, kot odgovor na priseljevanje kristjanov iz Turčije po prvi svetovni vojni. Še pred desetimi leti je bila večina prebivalcev hkrati grških državljanov, danes pa naj bi bilo v Grčiji 1,15 milijona tujcev, od tega le dobra polovica prijavljenih. Brez grškega ali sploh brez državljanstva je tudi kakšnih 250.000 njim v Grčiji rojenih ali šolanih otrok.

Nova socialistična vlada je v nasprotju s prejšnjo konservativno do teh zavzela mehkejši pristop. Dober mesec po prevzemu oblasti je obljubila spremenjeno zakonodajo, po kateri bi dobili državljanstvo. Premier Papandreou je namreč na svoji koži občutil, kako je biti tujec v neki državi. Čeprav sta bila tako njegov ded kot oče predsednika grške vlade, je bil rojen v ZDA in je na tujem preživel večino mladosti. Dodelitev državljanstva tako imenovani drugi generaciji migrantov je zato zanj temeljna človekova pravica.

Grki, ki prislovično veljajo za gostoljubne in do tujcev izredno odprte ljudi, v teh dolžniško-gospodarsko kriznih časih ne mislijo tako. Večina v prišlekih vidi začasne prebivalce, kajti "Grk se rodi in ne postane". Ko je vlada osnutek nove zakonodaje objavila na svoji spletni strani, se je nanjo vsula tolikšna ploha kritik, da si je bila prisiljena vzeti čas za premislek. Očitno pa je, da imajo represivni državni organi pod vladavino socialistov blažji odnos do (ilegalnih) imigrantov, čeprav je to mogoče pripisati splošnim poskusom oblasti, da že tako napetega socialnega položaja ne pripeljejo čez rob obvladljivosti. Minuli teden je bilo ob splošni stavki grških delavcev v javnem in zasebnem sektorju opaziti izrazito samoobrambno reakcijo posebnih policijskih enot za posredovanje ob nasilnih protestih. Praktično so se olivno zeleni uniformiranci, v zvezi s katerimi so naju s fotoreporterjem protestniki posebej opozorili, da ne izbirajo, po kom udarjajo, naravnost pustili kamenjati maskiranim skrajnežem, ki so se pomešali med demonstrante, med katerimi je bilo tudi več kot tisoč imigrantov, ki so od Papandreouja zahtevali, naj izpolni dane obljube. Še lani so bili prav temnopolti imigranti glavne tarče skrajne desnice, konec minulega meseca pa sta dva domnevna pripadnika sicer obrobne, a legalne in dejavne profašistične Xristi Augi na Kreti napadla 27-letno učiteljico, ki je imigrantske otroke učila grščine, in ji na roko z britvico vrezala svastiki.

Skrivalnice med ilegalci in policisti v središču Aten so za neprizadetega opazovalca res videti nekoliko otročje, a je v ozadju velik, če ne kar nerešljiv problem. Še pod vladavino konservativca Kostasa Karamanlisa so v lanskem prvem polletju v Grčiji beležili četrtino vseh aretacij ilegalnih priseljencev v Evropski uniji, največ v posamezni članici in kar dvakrat toliko kot v Italiji. Vzrok za to je bil tudi velik priliv prišlekov, ki so jim preostale države zatesnile duri, v Grčiji pa glede njih nimajo neke dosledne politike. Tudi pripravljeni niso bili nanje, saj imajo v zbirnih centrih prostora za okoli 1000 ljudi, do oktobrskega izbruha lastniške krize, ki je tudi ustavil ta tok, pa je lani v Grčijo prišlo 95.000 prišlekov brez ustreznih dokumentov. Večini so zgolj razdelili papirje z ukazom, da morajo v mesecu dni državo zapustiti. Ali so jo in kam so odšli, pa nam ni uspelo zvedeti. Zmedo v imigracijski politiki povzroča tudi kakšnih 42 prosilcev za azil, ki ostajajo v birokratski zoni somraka, saj je Grčija pri odobravanju zatočišča na samem dnu evropskih držav z enim odstotkom pozitivno rešenih prošenj v primerjavi s finskimi 76 odstotki. Nihče pa ne pozna števila tistih, ki bi želeli zaprositi za azil, pa jim ne uspe oddati niti prošnje.

Imigrantsko podzemlje, od katerega je okoli Plake opaziti samo vršiček ledene gore, spreminja grško prestolnico v s kriminalom, prostitucijo in mamili prepleteno mesto, vedo povedati tamkajšnji prebivalci. A so temnopolte protestnike Atenčani, ki so spremljali zadnje demonstracije pred tamkajšnjim parlamentom, pozdravili z odobravajočim ploskanjem, podobno kot stavkajoče policiste. Sporočilo, da se zavedajo, kje je izvor sedanjih grških težav, in da jim pozornosti še niso preusmerili na socialne skupine, kot se to dogaja marsikje drugje po Evropi, kjer gospodarske težave predstavljajo plodno njivo za nacionalno, rasno, versko in drugače obarvane fobije.