Ni jih čez Štajerce

 Ta je sicer prej značilen za ignorantsko nemirne učence v zadnji klopi pri uri s profesorjem brez avtoritete in je za srednjeletnika ter starca na muzikalu neprimeren. Vendar pa sva se mu ob pogledu na dva površno premazana lažna črnca in eno lažno črnko, ki so se pred predstavo bodisi valjali po odru ali celo hodili med publiko ter so prav tako pripadali plesalski ekipi, težko vzdržala. Pripombico, da je omenjena plesalska ekipa zrela kvečjemu za točko v Casinoju Kongo, sva si vseeno zaupala diskretno na uheljčka. Živelj, ki je sedel okoli naju, je dajal vtis resnih ljudi. Ljudi v letih, ki se v soboto zvečer verjetno težje premaknejo iz svojih brlogov kot svežih dogodivščin željna mladež, prav tako pa ne planejo na vsako reklamo, ki je bila v pričujočem primeru sicer izdatna. Muzikal Lasje je vendarle kulten in se ga pri nas ni nikoli dalo videti, je pa za marsikoga osnovno berilo. Obisk ni bil silen, a kakih 1500 ljudi se je v Tivoliju vseeno nabralo. Za uglednih 50 evrov po glavi obiskovalca, izveva od sosed, torej za še kak evro več, kot je stal Paco de Lucia, virtuoz.

Saj ne, da zadeva pevsko ni kolikor toliko zvenela, čeravno težko rečem, ali je šlo za play back, vsekakor bi pa pričakoval, da bodo ljudje dobili bolj uigrane plesalce, če že ne živega ansambla namesto matric v ozadju. V dvajsetminutnem premoru sva se vsekakor pobrala, vendar pa predstave dokončno nisva zapustila sama. "Na tem nivoju smo izvajali predstave v moji osnovni šoli," je na tivolskem klančku bentila mlajša damica v družbi mame, ki je nadaljevanje predstave ni zanimalo. Ravno je klicala prijatelja novinarja. Da mora to v medije in da smo Slovenci hlapci, je še dodala. Na pripombo, da je za 50 evrov vendarle dobila svojevrsten užitek neoporečno svete jeze, je odvrnila, da se ga za ta denar raje dvakrat napije. Vsakomur svoje, redko kdo pa potešen. Večer prej so v Kinu Šiška za skrajno kulturnih pet evrov nastopili dolgo pričakovani alteršampioni Goribor iz Bora. Da, iz prav tistega rudarskega mesta v Srbiji so, ponudili so fenomenalno godbo, vendar pa je bila dvorana tretjino prazna. Kot da imamo polne riti, čeravno je vprašanje, česa. Morda dogodkov, za katere nam je mar kot mrtvo zadetemu Kuretu v filmu Rane za muho, ki ne čuti, da jo ima na nosu. Dogodkov, kot so Lasje, prestop gospoda Zokija v vrste Spara, internetni mrk, tangice in rožnati modrček gospodične Katarine, ki je konec tedna zardela in intimno perilo skrila, ali pač preprodajalec rodne grude Srečko P. v ekskluzivnem SNS-programu na RTVS. No, ta je bil vsaj zabaven. Če bi mu omenil, da je bil videti kot glavni junak filma Sežanski Rocky se vrača, bi bržkone zadovoljno odvrnil: "O, a veste, da niste prvi, ki mi je to rekel?!" Pa vendar, ni ga čez Štajerce. Oni še premorejo vizijo. Sanjarijo o svoji avtonomni pokrajini, v kateri bo končno vse super, čeravno, kot izhaja iz tega zapisa, se ti zlahka zgodi zgolj Ž-uprizoritev muzikala 40 let prepozno. Je pa sladko že to, da je v tej splošni uklonitvi pred pornoeksplicitnostjo kdo še sposoben masturbirati zgolj na domišljijo.