Človeška ribica na dvesto šest načinov

Zoran Senkovič (Foto: Bojan Velikonja)

Jame ne damo!

Priznam, da sodim med tiste, ki jim domoljubje ne šprica iz vseh por in se jim ne solzijo oči in ne postanejo sluzasti ob dejstvu, da je neko naše podjetje v krvavem boju ostalo v slovenski lasti. In ne med tiste, ki otroke ob prihodu iz šole pričakajo na vhodnih vratih in jim z zagrobnim glasom sporočijo grozno novico, da je nek slovenski obrat za predelavo plastičnih zamaškov v visokoprenosno tiskano vezje prevzela neka fičfiričarska družba iz Burundija z namenom, da proizvodnjo in vseh osem slovenskih delavcev prenese nekam globoko v afriški pragozd. Niti med tiste domoljube, ki raje vidijo, če slovensko podjetje prevzame in uniči domač, slovenski lastnik, kot je to v primerih Mipa, Mure, Vegrada, Vina Brežice..., češ da manj boli. Pravzaprav se je z leti v meni razvil nedomoljub, ki razglaša, da mu je čisto vseeno, ali mu kožo s hrbta v trakovih lupi slovenski, finski, ameriški ali kolumbijski lastnik. Državi naj plača davek za ekstraprofit ali pa prodajo čisto izžete družbe, potem pa naj me Franci, John, Rama Pramavatra ali Jaari Huiskonen lupijo po mili volji. Takšno stališče pa sem za sto osemdeset stopinj spremenil, ko sem pred dnevi slišal postojnskega župana na televiziji reči, da "Postojnska jama mora ostati v Postojni". Šele takrat sem se zavedel globine in širine tega problema in postalo me je rahlo sram lastnega nedomoljubja. Nevednež sem bil prepričan, da naj bi naš, slovenski Istrabenz, dosedanji koncesionar, ki je v blatu čez glavo, koncesijo prodal komurkoli, v resnici pa gre za možnost, tako namiguje župan, da tujcu v roke pridejo stalagmiti in stalaktiti, ki smo jih s pridnimi žuljavimi rokami Slovenci gradili tisočletja. Kapljico za kapljico. Pred očmi so se mi začeli vrteti strahotni scenariji. Da, denimo, upravljanje jame, pravzaprav sama jama spet pride v roke Italijanom. Vemo pa, da koder njihov škorenj hodi, tam izginevajo kulturne in naravne dobrine in se potem nenadoma pojavijo v italijanskih galerijah kot izvirno njihove. Tako bi v okrilju noči začeli izginjati kapniki, ki bi se pojavili ob rimskem Koloseju, vse dokler ne bi bila Postojnska jama podobna izpraznjenemu skladišču. Če pridejo Američani, bi v Postojnski jami takoj postavili nekaj silosov z balističnimi raketami z jedrskimi konicami, v Postojnski grad pa bi naselili marince, ki bi svinjali po Notranjskem tako kot po japonskem otoku Okinavi. Angleži bi verjetno odprli največji pub v tem delu Evrope, ki bi ga dan in noč oblegale horde nogometnih navijačev z Otoka, ki bi se, kot je to v njihovi navadi, oblečeni metali v jezero in v njem učili človeške ribice peti himno Bog varuj kraljico. Srh pa me spreleti ob misli, da bi koncesijo in jamo dobili v roke Kitajci. Če je že ne bi cele preselili na Kitajsko, ker je tam delovna sila cenejša, bi pa v koncertno dvorano postavili šestdeset kitajskih kioskov s spominki (človeška ribica na baterije v šestih utripajočih barvah) in restavracij, v katerih bi stregli proteuse in jamske hroščke drobnovratnike na dvesto šest načinov. V Postojno bi se priselilo trideset tisoč Kitajcev, Postojnčani bi praznovali kitajsko novo leto, na Planinskem polju pa bi rasel riž. Groza! Severnokorejski koncesionar, verjetno Kim Jong Il osebno, bi jamo zasul, ker ponuja idealno skrivališče imperialistom in ker trženje jame pomeni izkoriščanje delovnega ljudstva. Zato odločno podpiram zahteve, da jama ostane v Sloveniji in da jo upravljajo domača pamet, politiki in kapital, ki so že dokazali, da znajo uničevati brez tujcev. Tujega nočemo, svojega nimamo!

S klofuto do popolnosti

Sloviti umetniki radi povedo, da so se na vrh prebili z nekaj talenta in ogromno trdega dela. Če pa so jih pri tem na vse načine spodbujali družina in učitelji, je bila ta pot toliko lažja. Da je temu tako, so na lastni koži občutili fantje, ki so obiskovali katoliško deško šolo in peli v zboru Katedralski vrabčki v bavarskem Regensburgu. Tam se je menda dogajalo marsikaj nečednega, kot je denimo igranje duhovnikov-učiteljev v njihovih skromnih asketskih sobicah z golimi učenci. Temu danes nekateri, ki ne verjamejo v zle namere katoliških učiteljev, pravijo "dajanje prvih individualnih učnih ur spolne vzgoje", kar so množično prakticirali tudi na Irskem in v ZDA. Drugi, hudobci, govorijo o gnusnih množičnih spolnih zlorabah. Za primer Regensburga je predvsem pomembno, da je omenjeni zbor vrabčkov trideset let vodil Georg Ratzinger, brat papeža Benedikta XVI., ki je dejal, da on ne ve, da bi se kaj takega dogajalo na njihovi šoli, saj se o tem v zbornici ni pogovarjal s kolegi niti ni nihče med njimi omenjal, da bi z zaupanimi jim učenci počeli kaj grdega ali nasilnega, kot je pretepanje učencev, tako da so Boga videli in tedne hodili z modricami po telesu. Strog in hiter pri klofutanju da je bil ravnatelj Johann M., pravi Georg, brat Josephov, toda kolikor on ve, to ni presegalo standardov vzgoje. A ostanimo pri umetnosti in poti do vrhunskih dosežkov. Pevovodja Georg Ratzinger prostodušno prizna, da je tudi sam pripeljal kakšno kepo okrog ušes "vrabčku, ki je fušal". Saj on ne bi, ampak občasno je bilo treba kakšno primazati s ciljem doseganja najvišje glasbene ali umetniške ravni! Da bi s stolom mlatil po učencu, dokler ni dosegel visokega C, kot je to počel omenjeni Johann M., to ne, ampak visoka umetnost terja disciplino in red, terja žrtve, tudi klofute. Najbolj kakovostno petje menda prihaja iz bolečine. Pevovodja iskreno prizna, da mu je bilo ob tem hudo, srce se mu je paralo, in da je bil neizmerno srečen leta 1980, ko so v Nemčiji sprejeli zakon, ki je prepovedal fizično kaznovanje, saj mu ni bilo več treba deliti klofut za doseganje visokih umetniških standardov. Dokaz pravilnosti takšnega vzgojnega prijema je nedvomno skladatelj Franz Wittenbrink, nekdanji učenec te šole, ki nikoli ne bi postal tako uspešen, če ga ne bi učitelji pedagoško mlatili kot vola.