Parada pohlepa in požrešnosti

To je le del tistega, kar smo požirali v nedeljo zvečer. Lado Ambrožič je v svoji oddaji Intervju gostil šefa protikorupcijske komisije. V vsej brozgi televizijskega instant opredeljenega žurnalizma postaja Lado s svojimi pogovori osamljen otok racionalnosti in strpnosti. Posebej še, če ima na drugi strani sogovorca, ki z določeno distanco in obenem odkritostjo govori o vsem.

Pri Dragu smo dobili občutek, kot da je eden redkih, ki je pozabil na pojme nestrpnost, maščevalnost, sovražnost in pripadnost. Ko mu je Lado v svojem slogu samoumevno podtikal, da mora biti do svoje opcije bolj prizanesljiv, je stališča razlagal tako, kot da gre za stvari, ki se ga sploh ne tičejo. Nasploh je zanimiva ta enostavna vzročnost, ki je začela strašiti po Sloveniji. Če nekoga poznaš, si z njim v sorodu ali pa se nazorsko ujemata, je logično, da mu dovoliš, da počne lumparije. Od kod se je ta logika prikradla v naše miselne horizonte, mi ni jasno. Jasno mi je le to, da takšne sklepe izvajajo tisti, ki to res počnejo. Tisti, ki imajo zaradi tega slabo vest. Tisti, ki ves svet vidijo kot borbo naših in vaših.

Borba se je dogajala tudi v ponedeljek zvečer. Šlo je za besedno borbo v novi seriji oddaj Trenutek resnice na TV 3. Jonas Žnidaršič se je vrnil tako vehementno in samozavestno, kot da vodi pogovore vsak dan. Kot da je ravno včeraj dobil še enega viktorja in nam hoče danes dokazati, da si ga je res zaslužil. In to z gostom, ki okoli sebe širi eno samo nasprotovanje. Artur Štern, znameniti nenavadnež iz Kmetije slavnih, je bil v formi. Pa ne, da je treba za vsako ceno izzivati, treba je tudi kaj povedati. Artur je bil prvi v tem vprašljivem televizijskem formatu, ki v studio ni prišel po denar, ampak na dvoboj. Na psihološki dvoboj s tistim detektorjem, ki ga je treba preštudirati in prevarati. In obenem na dvoboj z Jonasom. Slednjemu ni bilo treba iz petnih žil vleči vprašanj, ker je imel na drugi strani ves čas dovolj materije za podvprašanja. Zato je povsem logično, da se je dvoboj prekinil. Rešitev se je prestavila za en teden. Tudi morebitna laž, če bo do nje prišlo. Odprto ostaja le eno vprašanje: kaj pa se bo zgodilo po ponedeljku? Kje pa še obstaja takšen gost, kot je bil tokrat Artur? Nevarnost, da bodo vsi naslednji v studiu ne le blede kopije, ampak tretjerazredni vaški posebneži, ki ne bodo zanimali nikogar.

Tako kot ne vem, koga lahko zanima nova sobotna zabavna oddaja na nacionalki Parada. Še en format, ki si ga lahko izmislijo le v tej naši tovarni zabave brez domišljije. Okej, če nekdo misli, da bi bilo fino ene stare slovenske šlagerje in osladne popevke obuditi k življenju s priredbami in pri tem dvigovati nacionalni ponos, mu lahko prizanesljivo zaploskamo. Ko gre že vse k hudiču in razpadajo vsi vrednostni sistemi, se je dobro vrniti h koreninam. V oddaji Na zdravje k frajtonarcam in narodnim nošam, v Paradi pa k osladnim poljubom in nerealiziranim ljubeznim. Saj o tem največkrat teče beseda v teh komadih. Nikakor pa mi ne gre v glavo, kako lahko nekdo za sovoditelja postavi Domna Valiča. Se nekdo dela norca iz nas ali pa kar iz samega voditelja? In mu potem še v scenariju napiše, da gosta vpraša "oprostite, Benč, a vi še delate glasbo?". Mamma mia! Ali pa, komu pade na pamet, da celotno sceno prerešeta z nekimi oboki, kjer vse zgleda, kot da se dogaja v katakombah. Brez luči in brez glamurja. In od kdaj je publika le kulisa, ki je ves čas snemana od zadaj. Vidimo le vratove in pleše. Tisti, ki se je spomnil, da se glasuje v studiu s pomočjo svetilk, pa je čisti genij. Genij za najbolj neizvirno pogruntavščino na svetu. Edina svetla točka je voditeljica Saša Einsidler, pa čeprav je imela na začetku neznosno tremo. In tudi njeni vzkliki navdušenja so bili brez osnove. Je pa res, da izgleda perfektno. Bolje kot kadarkoli prej. Njen zadnji poslovilni klic "ne pozabite: pri nas le vaša velja", pa je treba vzeti dobesedno. In naša beseda je preprosta: ukinite to oddajo. In odgovorni resno začnite pokati kovčke.

Najprej generalni direktor Anton Guzej, ki mu poteče mandat. Moj predlog je, da se na njegovo mesto postavi ženska. Dost je blo tega moškega vodenja, ki ne vodi nikamor. Imam tudi konkretne predloge. Tako imenovani 3M trojček: Marta Kos, Miša Molk ali Maja Nosan. Če je njihova hipoteka ta, da so že delale na televiziji, pa predlagam Alenko Žnidaršič Kranjec. Tako ji ne bo treba več razmišljati, da bi kandidirala za premierko...