Živel Hollywood!

Ervin Hladnik Milharčič (Foto: Bojan Velikonja)

Prav ti filmi, v katerih za vogali stojijo vojaki z namerjenimi puškami, ki jim pod nogami eksplodirajo bombe, medtem ko po zraku letijo helikopterji in se hiše sesuvajo v prah. Edina resna kritična pripomba, ki jo je mogoče nasloviti nanje, je, da je moč zvoka v slovenskih kinodvoranah nastavljena prenizko. Trapaste hollywoodske filme je na smrt zabavno gledati. Predvsem zato, ker so na smrt resna stvar.

Pred letošnjo podelitvijo oskarjev je bila dilema še posebno zanimiva. Kategorija filmov, v katerih "stvari letijo v zrak, ljudje pa padajo dol", ni bila posebej na seznamu, v njej pa so nastopale tri mojstrovine. Avatar, Bombna misija in Neslavne barabe.

Avatar je bil najbolj resno podjetje. To ni film, ampak industrijska panoga. Vanj so vložili pol milijarde dolarjev, v dveh mesecih predvajanja pa je prinesel več kot dve milijardi. Številke si je težko predstavljati. Za primerjavo: cel lanski dobiček avtomobilske tovarne Ford je bil 2,7 milijarde dolarjev. Avatar se je od decembra do konca januarja z izkupičkom nevarno približal petim odstotkom lanskoletnega slovenskega bruto družbenega proizvoda. Iztržil je skoraj trikrat več, kot znaša slovenski obrambni proračun. S tem, kar je nabral v kinodvoranah, bi lahko financirali manjšo vojno. Ali veliko mirovno operacijo.

Film je od začetka do konca vojna drama. V resnici je protivojna drama, ki povzema protivojna sporočila ameriške filmografije od časa Vietnama naprej. Vojaki niso patrioti, ampak poklicni morilci, ki jim poveljujejo psihopati v neokolonialnih pustolovščinah. Sporočilo je neposredno. Najemniška vojska v službi mednarodne korporacije pride na tuji planet, da bi domačinom izpod nog izčrpala naravno bogastvo. Dobrih štirideset minut nekoliko dolgega filma je velika bitka, v kateri se domačini z improviziranimi sredstvi uprejo visoki tehnologiji. Okupacijsko vojsko porazijo in jo s pobešenimi uhlji naženejo nazaj na njen opustošen planet. Režiser James Cameron si je dal duška. Vse, kar se je naučil med snemanjem drugega dela Osmega potnika in Terminatorjev, je obrnil proti ideji osvajalne vojne. Scenografija je iz vojne v Vietnamu, vsa vojaška ikonografija pa je potegnjena iz ameriške vojske v Iraku. Kandidiral je za najboljši film, dobil pa skoraj nič.

Glavna priznanja je pobrala Bombna misija njegove nekdanje soproge Kathryn Bigelow, ki je bil posnet skoraj zastonj. Tudi to je film o vojni. V njej nastopajo vojaki, ki nevtralizirajo improvizirana sredstva, s katerimi se domačini upirajo okupacijski vojski. Vojak ni niti poslanstvo niti domoljubna dolžnost. Je poklic, ki ga opravljajo izučeni mojstri. Tako kot v Avatarju vojna ni stvar prepričanja, ampak industrijske tehnologije, ki jo uporabljajo čisto običajni ljudje z nekoliko specifičnimi znanji. Poklic opravljajo strokovnjaki, ki se ne sprašujejo, kaj je prav in kaj ne, ker se ves čas ukvarjajo s tem, kako bi dobro opravili svoj posel. Znajo ubijati in preprečevati, da bi drugi ubili njih.

Razlika med filmoma pa je fascinantna. V Avatarju so vojaki barabe, v Bombni misiji so junaki. Pravi junaki v najboljši tradiciji. Z vsemi človeškimi problemi in drobnimi družinskimi skrbmi, z dvomi in velikim smislom za upravljanje s človeškimi viri. V Avatarju jim nedolžni gledalec priželi smrt v mukah, v Bombni misiji se trese, ali bodo preživeli. Vojna je posneta od blizu s prijemi, ki posnemajo tehniko delanja televizijskih novinarskih poročil.

Le da je iz poročil vojna izginila. V Iraku ni vojne, ampak volitve. Bombne eksplozije, ki spremljajo glasovanje, so zgolj neprijeten beli šum. Zmotijo lep tok politično korektne govorice, ki govori o napredovanju odnosov med prebivalci in stabiliziranju razmer. V Izraelu ne poteka spopad za razširitev kolonij, ampak mirovni proces. Spopad je samo neprijetna prekinitev neskončnih mirovnih pogajanj. Tudi v Afganistanu ni videti vojne, ampak zgolj operacijo za vzpostavitev civilnih oblasti na jugu države. Vojaki ne govorijo jezika vojne, ampak govorico nevladnih organizacij. Če ne bi imeli čelad na glavi, oklepov iz kevlarja in pušk, jih ne bi bilo mogoče ločiti od aktivistov Amnesty International. Videti so kot popolnoma neresnične figure iz slabo napisane in močno repetitivne fikcije. V poročilih vedno streljajo nekam daleč in v prazno. Če kdaj koga po nesreči ubijejo, nikoli ne pokažejo, kako. Vse smrti pa so rezultat pomote. Vsi resnični prizori vojne so izrezani, da ne bi motili občutljivih čustev gledalcev.

Za razumevanje modernih vojn je televizija neuporabna. Treba je hoditi v kino. V filmu so ljudje resnični, zletijo v zrak v upočasnjenih posnetkih, njihova smrt pa je prikazana v najbolj neprijetnih podrobnostih. Uradna poročila o vojni govorijo o namišljenem mirovnem kontekstu vojnih operacij, njihova filmska reprezentacija se ukvarja z umazanimi podrobnostmi iz resničnega sveta. Zato se režiserka Kathryn Bigelow ob sprejemanju oskarja za najboljši film leta ni zahvalila mami in očetu, ampak ameriškim vojakom v Iraku, in jim je zaželela srečno vrnitev domov.

Ni čudno, da Hollywood pri izkupičku v kinodvoranah prehiteva ameriško avtomobilsko industrijo pri prodaji avtomobilov. Je preprosto bolj pametna industrija, ki prodaja bolj resnične izdelke.

Splača se gledati tudi najbolj neumne filme. Quentin Tarantino ne dela drugega, kot da gleda cenene filme. Tiste, v katerih samo preganjajo avtomobile po mestnih ulicah, si razbijajo glave in se streljajo. Spodoben človek od njih odvrne pogled. Ko pa je Christoph Waltz sprejel oskarja za najboljšo stransko vlogo, se je zdelo, da se je eno veliko poglavje zgodovine človeštva dopolnilo. V Neslavnih barabah je igral sadističnega nacista, ki v Franciji lovi Jude in jih ubija ali pošilja v koncentracijska taborišča. Kje ga je Tarantino našel? Ali gleda tudi avstrijske filme? Ta ima res rad film. Iz te ljubezni je naredil film, v katerem na koncu za vse nas v Parizu ubije Hitlerja, Goeringa, Goebbelsa, ves nemški generalštab in vse kolaborante. Saj je samo film, ampak tudi druga svetovna vojna se tam srečno konča.