Vojska v afektu ali država v defektu?

"Gre za državljane, za katere je uživanje svoboščin demokracije, vključno z osebno varnostjo, pravico do izražanja mnenja in izživljanja neobrzdane sle do dobrot, ki se lahko kupijo za denar ali vzamejo na silo, vključno do uresničenja fantazij iz naslova pederastije in istospolne usmerjenosti ter sodomije, postalo samo po sebi umevno."

Prvopodpisani Tišlarič ter še štirje člani predsedstva Sindikata ministrstva za obrambo

Tišlariča smo prosili za pojasnilo hudih obtožb podpisnikov peticije. Dejal je, da je tekst nastajal v afektu, da je morda napisan neposrečeno, vendar ne "leti na nikogar poimensko". "Nekateri odklanjajo obrambo domovine, istočasno pa si lastijo pravice. Ne vidijo svojih dolžnosti do skupnosti," pravi Tišlarič.

(Dnevnik, 9. marec 2010)

Pisal sem že, da Janša in njegova druščina v teh dneh sejeta dvom v temeljni ustroj ter ključne institucije pravne države. Sporoča, da je v tej državi vse narobe. A ne pustite se zavesti. V tej državi je res vse narobe. In je, kot zlovešče v svoji najnovejši teoretski razpravi sporoča literarni teoretik Ivan Janša, vse dovoljeno. Denimo zlorabljanje tragedij. Pa ne samo razvpite tragedije zdravnika in njegovih psov, ampak tudi druge stiske, ki pripeljejo ljudi v smrt. Tako je denimo narodni poslanec Pukšič, ki nikoli doslej ni izražal prav hude senzibilnosti do težkih razmer v gradbeništvu, še zlasti ne do tistih, ki jim je najhuje, delavcev, ki za garanje v slabih razmerah ne dobijo plačila, tragično smrt mariborskega podjetnika, ki je pogodbeno delal tudi na "Jankovičevem gradbišču" v Stožicah, izkoristil za okvir političnega obračuna z ljubljanskim županom. Normalno in legitimno je, da se politični akterji prepirajo s tistimi, ki jih prepoznajo kot temeljni razlog svojega političnega neuspeha. A perverzno je, če se trguje s smrtjo, ki je bila, kot je nedvomno povedala celo družina pokojnika, povezana s številnimi že zdavnaj zapadlimi in neizplačanimi pogodbenimi obveznostmi na mariborskem koncu, in Stožice vsaj za zdaj niso del tega seznama, ki je vodila podjetnika v obup. A kaj mu mar. Pukšiču. Smrt je koristna, ko prinaša politične točke. Sicer pa nič boljšega občutka ne dobimo, ko opazujemo, kako tistim brezpravnim nesrečnikom iz Kočevja, ki ne znajo artikulirati svojih zahtev in pravic in ne razumejo labirinta države, namesto da bi jim pomagali zagotoviti pravno pomoč, pojejo Internacionalo. Internacionala je lepa pesem, a ta čas prezebli in lačni delavci rabijo sredstva za neposredno preživetje ter predvsem nekoga, ki bi jih pripeljal pred prava vrata z ustrezno formuliranimi zahtevami in tožbami. Vse skupaj je groteskno spominjalo na italijanski film Mimi metallurgico Line Wertmuller o razmerju med delavcem z juga ter kariernimi revolucionarji. Naivni Mimi je v igri planetarne revolucije odigral epizodno vlogo in na koncu kajpak potegnil kratko.

Kar ne pomeni, da je država brez odgovornosti. Kar najhitreje bo treba bistveno izboljšati nadzor nad (delovno)pravnim položajem delavcev. In vsi državnozborski ter drugi dušebrižniki bodo imeli priložnost hitrega in tvornega delovanja. A ne računajte na njih. Prišla bo pomlad. Prišle bodo druge teme. Brezpravni delavci bodo odšli. Iz medijev in iz države.

Situacija je res zapletena in tudi umazana. A koalicija naj se nikakor ne spreneveda. Vedela je, kaj prevzema z mandatom, ki so ji ga dali volilci. In ta kelih ne bo kar šel mimo njih. Predvsem Borut Pahor se bo moral umakniti v avtoklavzuro in si odgovoriti na vprašanja, ali zna ali zmore ali upa - prevzeti vlogo, ki mu je bila z mandatom podeljena. Že hitro po začetku tega mandata sem zapisal, da je Pahor najšibkejši člen koalicije. A sedaj je čas blefiranja definitivno potekel. Noben retorični patos in govorjenje nedelujočega premierja v poudarjeni prvi osebi ne bosta nadomestila odsotne zmožnosti prevzemanja odgovornosti in dejavnosti. Tudi v primeru popolnega razsula na spolitiziranem državnem tožilstvu. Zaradi nemoči, strahu ali bog vedi česa poplesuje okoli problema, ki sliši na ime Barbara Brezigar, in raje, kot da bi odločal, postavlja v kot svojega resornega ministra in mu jemlje avtoriteto. Pahor se mora odločiti. Če ostane Zalar, mora oditi Brezigarjeva. Če ostane Brezigarjeva, mora oditi Zalar. A tudi Zalar mora prevzeti iniciativo in prisiliti premierja, da se odloči, komu zaupa. Tudi za ceno odhoda.

Sicer pa so vse to drobne, čeprav ne obrobne folklorne podobe sedanje vlade. Resnično velika stvar se sistematično plete okrog obrambnega resorja. Kot je pred kratkim v DZ ogorčeno protestiral poslanec Franco Juri, se je razmejitev med civilno oblastjo in vojaškim servisom začela krhati. In pred dnevi je v "spontanem" zapisu predsedstvo sindikata ministrstva za obrambo spisalo skrpucalo v slogu anonimk iz kroga vojaških struktur v kakšni južnoameriški državi, ki ji je začasno uspelo vojsko potisniti v kasarne. Če odmislimo slogovno in izrazno skromnost citiranega sporočila, ki da kaj misliti o mentalni kondiciji slovenske soldateske, zadeva nikakor ni nedolžna. To je najhujši eksces po dogodkih okrog Depale vasi, ki je bila po nedavni pripovedi Draga Kosa veliko kompleksnejša in spornejša, kot smo doslej vedeli - med drugim naj bi takrat elitni Janševi gardisti (morisovci) do zob oboroženi in v civilu krožili po Ljubljani! Dobro, takrat je vendarle šlo za nekakšen sindikalni boj Janševe privilegirane paravojske. Sedaj je po svoje še huje. V krogih obrambnega resorja so (verjetno prvič tako eksplicitno) začeli komentirati javna vprašanja. Vprašanja, ob katerih bi moral biti celo sindikat, ki sicer ne spada direktno in formalno v strukturo obrambnega ministrstva, vzdržen. Kot morajo biti v demokratični družbi vsi reprezentanti (formalni neformalni) represivnih organov, kar se da defenzivni in vzdržni. Sicer pa je po svoje prav, da je prišlo do tega ekscesa. Pojdite na sindikalne spletne strani, pa boste videli, kakšna je mentalna slika slovenske soldateske. Dobro, sedaj, ko je čaša prelita, se kar naenkrat vsi distancirajo. Sindikat vojakov Slovenije se ograjuje od izpada sindikata ministrstva za obrambo. Oglasila sta se tudi ministrica za obrambo in načelnik generalštaba z jasnim distanciranjem. Hja, v redu. Saj ni bilo drugače pričakovati. A ne gre pozabiti, da je še pred kratkim sama ministrica dajala takšne izjave o civilni pobudi za ukinitev ali "ukinitev" vojske, da bi jih ne smela brez posledic preživeti. Pa jih je. In zato se sedaj na neki način tem, ne preveč bistrim sindikalistom dela krivica. Besede ministrice Jelušičeve in nekdanjega vojskovodje ter sedanjega literarnega teoretika so med seboj povezali in napisali, kakor so razumeli: pedofilov, zoofilov, homoseksualcev in drugih nasprotnikov vojske je skupaj z bulmastifi za malo večji garažni bend. A ni najhuje, da nas tisti, ki bi morali molčati, tako vidijo. Najhuje je, da priznajo, da jih vodijo afekti. Že zaradi slednjega, če ne zaradi drugega, bi morale na ministrstvu frčati glave. Morali bi se prešteti in ponižno, skromno in spoštljivo začeti znova.

Sicer pa je šele sedaj pravi čas za podpis Mladinine peticije.