Beg pred "bluzenjem"

Borut Mehle (Foto: Luka Cjuha)

Da gre nekam, kjer bo lahko v obnove potrebnem balkanskem hotelu v klavstrofobično majhni kopalnici v petem nadstropju spet doživel tuš s "švohotnim" curkom ali pač edinstveno slast hotelske kajgane zjutraj. Da gre končno preverit, kakšne vrste naselbina se skriva izza zidov največjega železniškega križišča bivše države, kjer so ti luksuz spanja v praznem kupeju vlaka skoraj vedno zmotili novi in pri iskanju praznih sedežev nadležno nenaivni potniki, ki so vstopili sredi noči.

In rečeno na kratko: če izvzamemo specifično razmajanost marsikaterih vrat, kar naj bi bila posledica vojnih stresljajev, kar je pa brez eksaktnejših preverjanj vendarle težko kupljiva teza, so Vinkovci precej podobni Ptuju ali celo Mariboru. Vinorodni, prirečni, ilovnati, ugodni, prijazni, pa vendar zaznavno majhni in na le malce daljši rok bivanja bržkone utesnjujoči. No, osnovno dobrobit novinstva seveda ponudijo, to pa je, da imaš po dolgem času možnost prodati svoje osnovne štose, vključno z vici in zgodbami, ki jih doma nimaš več nikomur povedati. A pustimo to. Stal sem torej pri nekaj deset kilometrov oddaljenem Iloku ob reki in opazoval mrzle donavske brzice, goščo na obali, jate rečnih ptic, ki so občasno v nizkem letu preletavale gladino, šarmantno zarjeveli "šlep", dim ognja, ki so ga neki domorodci na drugi strani reke kurili in na njem bržkone cmarili kaj okusnega, ter podobne inspirativnosti in ugotavljal, da mi je žalobnost, ki jo izzove soočenje z dejstvom, da nečesa ne moreš imeti, nekoč prišla bolj do kosti. Da pač ne boš nikdar donavski lovilec smučev in da velja svoj kos smisla poiskati znotraj scene, v kateri si odrasel.

Recimo v tem, da ne dopustiš življenju, da postane heavy metal, kot bi rekle članice Boye, nekdanje ženske glasbene skupine iz Novega Sada. Na to njihovo v teh časih skorajda pozabljeno maksimo je namreč opozoril dokumentarec, ki so ga minuli vikend prikazali na festivalu v Vinkovcih in je bil tudi povod (razlog je bila vendarle železniška postaja) za pot. Boye so premagale sto in več tisoč evrov vreden film o Coco Rosie, nekih hipijih, katerih imena si nisem zapomnil, ter Anthonyju Hegartyju, fantu podobne istospolne usmeritve, kakršne je bil menda tudi brambovsko trdni Jorg H., vendar pa tudi fantu z redko senzibilnim ter tvegano samorazgaljajočim vokalom, s katerim je pa tako in tako že planetarno zaslovel. Pa vendar gre v obeh primerih za podobno prizadevanje. Za prizadevanje, da tvoje življenje vendarle ne postane heavy metal. H. M., kot prispodoba za mišičnjaštvo, nevroze, ratinge, težave s samopodobo, liste e-pošte, prijateljstva na Facebooku, menjanje napisov na majčkah, merchandise in podobnih ustrojevalcev sodobnih identitet, ki s pragmatično učinkovitostjo nudijo beg pred "bluzenjem". "Bluzenjem" kot stanjem, pred katerim svari kompleten zahodnjaški ustroj življenja, kot izhod pa ponuja prav metal. Žalost seveda boli, vendar pa je nekaj od tega vendarle bolj zagatno. To je občutek, da te je zapustila tudi žalost.