Apartheid v trenirkah

Tanja Lesničar Pučko (Foto: Matej Povše)

Gre za film Nepremagljiv, ki ga je režiral Clint Eastwood, bog mu oprosti. Seveda je Eastwood legenda in seveda je režiral že dosti dobrih filmov, a žalibog, ta je morda še hujši flop kot Punčka za milijon dolarjev z njeno realizacijo sanj, ki ji razbijejo glavo. Tukaj gre za interpretacijo dveh zadev, športa in politike, in to na nevralgičnem primeru Južnoafriške republike (JAR) za film o tem, kako je Nelson Mandela kot prvi demokratični predsednik JAR premostil rasni prepad s pomočjo ragbija. Film je nastal na podlagi knjige z istim naslovom, ki jo je leta 2008 napisal angleški novinar John Carlin.

Moji alarmni zvonci so sicer brenčali že pred začetkom premiernega prikazovanja, ob cenenem propagandnem tonu prireditve, ki je zmotil celo direktorico Ameriške gospodarske zbornice. Predstavnica založbe, ki je knjigo izdala v slovenščini, predsednik (ali zdaj že bivši, večno nekje bivši, tako je, če si multipraktik) Nogometne zveze Slovenije in slovenski častni konzul JAR, vsi so v pričakovanju komercialnega uspeha filma, knjige in nogometnega prvenstva vzhičeno pripovedovali o lepotah te dežele (nedvomno videno predvsem skozi okno dobrih hotelov) in o nogometaših, ki da so "zelo inteligentni ljudje". Temu ni mogel odpomoči niti novinarski kolega z "ločenim" mnenjem, da je stanje daleč od idealnega. Propagandna karavana je krenila dvignjenih glav, gospodu Zumi, predsedniku JAR, Mugabejevemu prijatelju naproti, človeku s tremi ženami, dvajset uradnimi in petnajst neuradnimi otroki, ki je, ko je bil obtožen posilstva, povedal, da je imela posiljena pač kratko krilo: "Če takšni ženski odkloniš seks, je to enako posilstvu."

Svetovna politika in svetovni voditelji športa imajo radi nevaren šport: če skušajo s prvenstvom dati JAR tako korenček kot palico (budno oko svetovne javnost ne bi dopustilo hujših packarij, tako kot jih je tudi Peking v času olimpijade pometal pod preprogo), dajejo hkrati vodstvu legitimiteto, ki navznoter utrjuje njegovo avtokratstvo in populizem. A koga to zanima, ko gre za dober posel?

Tudi John Carlin je pravilno ugotovil, kaj bo šlo za med v času, ko bo bogati kos človeštva buljil v južnoafriške stadione: zgodba o Nelsonu Mandeli, južnoafriški ikoni, in športu. Natančneje o tem, kako je Mandela v od temnopoltih prebivalcev osovraženem, belem ragbiju prepoznal povezovalni vsenacionalni element, ki je pripomogel k mirni tranziciji iz apartheida v "mavrično demokracijo". Zato seveda v knjigi preseneča rasistično izrazje: "Oklepna vozila SADF so se pomikala naprej kot pajku podobna tuja sila proti jezni, prestrašeni črni drhali." Črna drhal??! Morda gre za nedopustno prevajalsko nemarnost, ki jih v knjigi mrgoli, a dejstvo je, da knjiga govori le o enem črncu, o Mandeli, skoraj vsi drugi junaki so beli. In ko rečem junaki, misli Carlin resno: to je knjiga o najhujših zločincih, ki so desetletja nekaznovano in v imenu Boga zatirali, pobijali in izkoriščali "črno drhal" (predsednik Botha in De Klerk, minister za pravosodje Kobie Coetsee, general Constand Viljoen, "pošten, trezen, do konca predan vojak", Mladić po domače, in o množici "običajnih" Afrikanerjev, ki so večinoma brez sledi dvoma uživali blagodati apartheida, ki pa jih Carlin prikaže v njihovi najboljši luči, tako rekoč kot žrtve svoje lastne rasistične zapeljanosti, ki so pod Mandelovim šarmom "spregledale". Carlin naredi logično napako: navdušen nad Mandelovo genialno pacifistično strategijo odpuščanja in vključevanja namesto balkanskega klanja (ki je, in tega se nismo zavedali, v 90. letih v JAR odmevala kot strašljiva možnost tamkajšnjih trenj) tudi sam ubere ta spravni ton, isti, kakršnega si je privoščila Evropa, ko je Mandeli Nobelovo nagrado za mir podelila istočasno kot njegovemu ječarju De Klerku, ki ni niti z besedico omenil krivic v apartheidu. A ta ton je z njegove strani povsem neprimeren: odpustijo lahko temnopolti Južnoafričani, vloga svetovne javnosti, še posebno bele, pa ni v prizanesljivosti in rehabilitaciji zločincev, ampak v tem, da ne pozabi teh grehov svoje rase; ki jim ni konca, le taktiko so zamenjali.

Kljub tem pomislekom knjiga vsekakor prinaša vrsto zanimivih informacij in pogledov. A kaj, ko je Eastwood bral tako prekleto površno! Tako gledamo nekakšno patetično limonado, ki je ne more rešiti niti Morgan Freeman v vlogi Mandele, edini temnopolti lik v filmu, poleg njegove svetovalke, ki nenehno zavija z očmi, prijazne gospodinje in telesnega stražarja. Vsi drugi so beli in JAR deluje kot dežela belcev. Mandela je zveden na nekakšnega ragbijskega fanatika, ki na mednarodnih gospodarskih srečanjih posluša le z enim ušesom, ker mu gre po glavi tekma, ničesar pa ne izvemo ne o njegovi izjemni pogajalski strategiji za svoj izpust iz zapora in prevzem oblasti, ne o preteči državljanski vojni.

Film se izogne vsemu, česar se ne da stlačiti v poenostavljeno ameriško zgodbo, da so krivice popravljene, oh, in zdaj gremo na tekmo in se imamo radi. Predvsem pa gladko zamolči, da je šport enako močno simbolno vlogo igral tudi v razdoru med belim in temnopoltim prebivalstvom; prvi so ga imeli le za svojega, drugi so navijali za tuja moštva zoper "svoje": "Šport smo vedno dojemali kot apartheid v trenirkah." To, da se da s športom (politično) manipulirati in da tudi šport sam manipulira (kakor pravkar vidimo na domačem travniku, tako pri nogometu kot pri zapletih s Tino Maze), da skratka ni a priori nedolžen in da ga lahko ljudje tudi bojkotirajo, če je njegovo politično ali komercialno sporočilo sporno, je gotovo tema, ki bi si zaslužila film. Namesto tega smo dobili glorificiranje enega najbolj nasilnih športov, dve uri posnetkov pokajočih, zaletavajočih se volovskih teles, znoja in razbitih arkad, lepo garniranih s svetlimi nacionalnimi čustvi.

Izsek

Šport je enako močno simbolno vlogo igral tudi v razdoru med belim in temnopoltim prebivalstvom.