Kopičenje evrokratov

Dejan Kovač (Foto: Matej Povše)

Še neizoblikovana nova evropska institucija kot nekakšen surogat zunanjega ministrstva je za kratek čas postala prostor ne preveč odmevnega političnega prerivanja, ker je njena bodoča šefica baronica Ashtonova, hkrati podpredsednica evropske komisije, prisluhnila željam svojega šefa Joseja Manuela Barrosa in za "veleposlanika" EU v Washingtonu imenovala njegovega protežiranca Portugalca Joaoa Almeido. Očitno pa so se na neformalnem srečanju evropskih zunanjih ministrov v Cordobi konec minulega tedna duhovi pomirili. Pisma, ki so od nekaterih med njimi (Carla Bildta, Davida Milibanda ter v baltsko-ciprski navezi tudi našega Samuela Žbogarja) romala na naslov visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, so bila sprejeta kot zaželena priporočila, za svet naokoli še vedno nerazpoznavna Britanka pa je požela nedeljeno zaupnico šefov 27 evropskih diplomacij.

Odkar je Ashtonova konec lanskega leta prevzela položaj, je bila predvsem tarča kritik zaradi pomanjkanja izkušenj v zunanjepolitičnih zadevah. Med drugim so ji očitali zamudni odziv na dogodke na Haitiju, kjer se je ameriška zunanja ministrica Clintonova takoj angažirala, še bolj pa neudeležbo na srečanju obrambnih ministrov EU zadnji teden februarja v Španiji. Na dvodnevnem sestanku so med drugim razpravljali o mirovnih akcijah, ki bodo poslej področje delovanja njene službe, njej pa se je zdela pomembnejša udeležba na inavguraciji novega ukrajinskega predsednika.

Simptomatično je, da v nasprotju s širšo javnostjo ali bolje rečeno medijev in evropskih parlamentarcev zunanji ministri sedemindvajseterice tem diplomatskim spodrsljajem niso posvečali pozornosti. Nekoliko nenavadno, če razmišljamo v okvirih, v kakršnih so si ustvarjalci propadle evropske ustave zamislili številko, ki jo bo Henry Kissinger lahko poklical v Evropi in ki je svoje vsebinsko enako mesto našla tudi v lizbonski pogodbi. Od prve evropske zunanje ministrice bi normalno pričakovali aktivno diplomatsko, ne pa nekoliko zmedeno reprezentativno vlogo, v kakršni se očitno v kratkem odpravlja tudi v Gazo, vendar pa njene kolege v nacionalnih ministrstvih skrbijo povsem druge stvari. Namreč, da se ne bi predvidoma pettisočglavo novo evropsko telo z okoli 130 predstavništvi po svetu preveč povezalo z evropskima parlamentom in komisijo ter jim zraslo čez glavo. Ko je Ashtonova zagotovila, da bo služba za zunanje delovanje neodvisen diplomatski servis z nacionalnimi kvotami pri zaposlovanju in upoštevanjem nacionalnih regijskih zunanjepolitičnih interesov članic, je bilo zadovoljstvo popolno. Kako tudi ne, vsi dosedanji zunanjepolitični vrtički članic EU so ohranjeni, da pa bo po lanski oceni Javierja Solane nova evropska diplomatska služba tja do leta 2013, ko naj bi polno zaživela, porabila že okoli 45 milijard evrov (približno dvakrat toliko, kot trenutno na leto "pokurijo" vsa zunanja ministrstva članic EU), pa tako nikogar ne zanima.

Počasi curlja na dan, da bo institucionalna reforma, ki je bila motor pisanja ustave nato pa krpanja lizbonske pogodbe, bolj draga kot učinkovita. Očitno preohlapne določbe dajejo vsem Unijinim in nacionalnim inštitucijam veliko prostora za pridobivanje vpliva in se je okoli tega vnela prikrita in tudi neposredna politična bitka, katere končni rezultat bo množenje evrokratov, blokiranih s podvajanjem pristojnosti. Služba za zunanje delovanje je pri tem na "dobri" poti. V prvi vrsti si komisija in z njo v Bruslju zdaj že dobro udomačeni Barroso želijo obdržati večino tako imenovanih zunanjepolitičnih aktivnosti Unije od humanitarne pomoči do širitvenih procesov in trgovinskih odnosov ter s tem osebja, ki naj bi se sicer selilo v službo za zunanje dejavnosti. Poenotena zahteva članic po neodvisnosti slednje kaže na to, da si prizadevajo z njo zmanjšati okrepljeno izvršno moč komisije na čim več področjih, podobne ideje pa prihajajo tudi iz evropskega parlamenta, ki pri dodajanju mesa na lizbonsko okostje vidi priložnost za krepitev lastne vloge. Ashtonova, ki kot podpredsednica komisije in šefica nastajajoče (neodvisne) službe za zunanje delovanje sedi na dveh stolih, je pri razmejitvi pristojnosti poslala žogico na nacionalna igrišča z opazno željo, da bi na spornih področjih obveljalo načelo skupnega odločanja službe in komisije. V pregovornem iskanju ljubega miru znotraj Unije bo podvajanje funkcij verjetna rešitev. Da bi bila evropska zunanja politika pri katerem koli občutljivem mednarodnem vprašanju kaj več od seštevka nacionalnih, je zatorej še iluzorno pričakovati, da bo po novem to seštevanje dražje, pa je že na dlani.

Sicer pa lahko ne nazadnje obrise polizbonske evropske zunanje politike vidimo prav blizu, v pripravah na slovensko-hrvaško in špansko-italijansko konferenco o zahodnem Balkanu. Prva bo čez slaba dva tedna na Brdu, druga maja ali junija v Sarajevu, na bruseljski ravni pa natančno ne vedo, kako ju obravnavati. Zunanji ministri v Cordobi so obe pozdravili - kaj to pomeni v diplomatskem žargonu, ni treba razlagati - italijanski zunanji minister Frattini pa je imel ločeno mnenje, ker o slovenski pobudi naj ne bi nič vedel in zato verjetno ni evropska. Zmedo o namenih obeh je dopolnil naš Samuel Žbogar, ki je na vprašanje, kaj želi EU (Španija) doseči s sarajevsko konferenco, odgovoril, da bo kakšno konkretnejšo pobudo, kar zahodni Balkan pričakuje, verjetno težko uskladiti ter da bo verjetno šlo za ponovitev obljub o širitvi in spodbud k regionalnim reformam, da bi ta proces tekel hitreje.

Bo Slovenija prej ponujala kaj več? Zagotovo ne, a nacionalno nastopaštvo ostaja temelj evropske zunanje politike.