Dnevnik.si
- Top iz rubrike
- Zadnje objavljeno
Gledanja je dandanašnji veliko, samo vse manj se gleda na pomembne stvari, na tisto, kar nas res zadeva. Morda se je obrat v to čudno smer zgodil, ko smo začeli gledati, kako najvišji državni uslužbenci rekreativno tekajo, ko so kamere začele snemati rekreacijo državnikov, ne njihovega opravljanja službenih dolžnosti. Kajpak so tudi tu Američani orali ledino. Eden njihovih najboljših predsednikov je bil na invalidskem vozičku. Slabši kot so postajali, bolj so se kazali v telovadnih hlačkah in supergah in s kakšno potno kapljo na čelu. Predzadnji je poziral z biciklom, pa še kolesarjenje mu ni šlo prav dobro in je parkrat v zabavo celega sveta lepo pogrnil.
Za kaj gre pri tem? Ne gre za razkazovanje moči in bogastva. Taka ostentacija je tako rekoč neločljiv moment vladanja. Ampak razkazovanje mišic je v modernem svetu nekako šlo iz mode. Niti ne gre za to, a se tudi v modernih ritualih vladanja vedno ali pokaže ali po nesreči vidi kos ali košček zasebnega življenja visokih politikov. Po drugi strani pa je njihovo vsakdanje delo, ki je neceremonialne narave, nefotogenično. Okravateni dedci in kakšna ženska tu in tam za pisalnimi mizami ali okoli konferenčnih miz ali v parlamentarnih klopeh ali za govorniškim odrom ali stoje in prekrižanih rok v pogovoru drug z drugim - kako neprivlačno, kako dolgočasno.
Ko je bila generacija politikov, ki so zdaj v zrelih letih, mlada, se je dogajalo nekaj, čemur se je reklo politika osebnega. In ker je bil dobršen del tistega tako ali drugače povezan z javnimi reprezentacijami spolnih vlog in praks, so nekateri sodelovali, še več pa se jih je škandaliziralo. Nekaj tistega, na kar lahko gledamo kot na subverzivni ali emancipatorični potencial onega dogajanja, se je iztrošilo, nekaj pa je bilo kooptiranega in udomačenega. In v nekem trenutku, ki ga še ne znamo natančno določiti, in po poteh, ki so še dokaj nejasne, smo prispeli do tega, da je osebno zasenčilo politiko. Javna podoba politika se je odlepila od njegovih političnih stališč (če privzamemo, da jih ima), pripadnosti in dejanj ter se obesila na njegovo "osebo": kako se oblači, kaj dela v prostem času, s kakšnim športom se ukvarja, s kom živi, kam gre na dopust, kaj je in pije in kako spi, kaj čuti in kako doživlja to ali ono. Celo pri tako radikalno nezanimivem pojavu, kot je, če ostanemo na domačem terenu, denimo Pahor, postanejo te podrobnosti naenkrat zanimive.
Najbolj osebno je seveda telo. V srednjem veku so imeli vladarji dve telesi, naravno in politično, in okrog tega razlikovanja se je spletel cel politični predstavni svet. Potem je nastopil novi vek in oblast je postala razosebljena, ločena tako od telesa vladarjev kot od teles vladanih. Ne tako davno smo imeli totalitarizme in najuspešnejši med njimi si je prilastil telesa vladanih in razglasil: "Dein Körper gehört der Nation" - tvoje telo pripada naciji, narodu. Politični voditelji so se izvzeli in so gledali disciplinirana telesa, kako množično telovadijo, delajo ali korakajo na fronto. Danes je situacija obrnjena: zdaj ljudstvo gleda telesa vladajočih. Toda to gledanje ne disciplinira gledanih, temveč tiste, ki gledajo. Gledajoče ljudstvo ne gleda, kaj in kako delajo vladajoči. Videti si želi, kako uživajo. In ne toliko, kako uživajo na oblasti, marveč v zasebnem življenju. Lep zgled tega je nedavna afera, ko je ministrstvo za kmetijstvo in druge zadeve vrnilo ubijalske pse v javnost. Vprašanje, ali je kdo imel seks s tistimi živalmi, je zasenčilo vprašanje neodgovornega delovanja oblasti, ki je smrtno ogrozilo javnost. Namesto demokratičnega nadzora nad delovanjem oblasti imamo demokratični voajerizem. Pri tem problem ni voajerizem kot tak, temveč voajerizem kot politična praksa: kot nadomestek za politični nadzor.
In tu pridemo do velikega nesporazuma. Demokracija je - naj ponovim, kaj pravi teorija - politični sistem, v katerem ljudstvo nadzira vladajoče. Paradoksni razvoj demokracije je pripeljal do tega, da so v najpopolnejši demokratični državi, kot se verjetno vsi spominjamo, postavili na ogled javnosti predsednika s spuščenimi hlačami, z golo ritjo. Ta pogled je bil tako veličasten, da nismo opazili, kako se je v grobem v istem času začel neustavljivo razraščati sistem popolnega nadzora nad prebivalstvom, nad ljudstvom in vsakim njegovim individualnim delom. Vse se registrira, vse se vidi. Ne le naše gibanje, finančne transakcije, elektronska pošta in telefonski pogovori. Ta nadzor je zdaj segel do naše gole kože, v naše spodnje hlače ali hlačke. To ni razvoj skrbi za našo varnost. To je politični razvoj. To je razvoj demokracije. Demokracija kot sistem nadzorovanja se je otresla spon, ki so nadzorovanje omejevale na nadzorovanje vladajočih. Dosledni demokratizem je terjal demokratizacijo nadzora. Demokracija je postala družba popolnega nadzora oblasti - nadzora oblasti, v kateri oblast ni predmet nadzora, temveč totalno nadzira vse živo. Ljudstvo lahko v zameno špega, kaj oblastniki v zasebnosti počnejo s svojimi telesi.
Vlado Miheljak
Boris Dežulović
Ervin Hladnik Milharčič
Tanja Lesničar - Pučko
Borut Mehle
Igor Masten
Goran Vojnović
Marta Gregorčič
Dejan Kovač
Sašo Dolenc
Zoran Senkovič
T. Zgaga, odjemalec električne energije
stepni volk sobota, 06.03.2010 ob 00:48
Ja,ni slabo.
Naša Barbika in njegovo "barbi hišno osebje" že deluje tako : "glejte me kako sem lep in butast".=) In mi gledamo to "veleumno kopačko",medtem pa nam praznijo žepe. Njegov "svetleči" minister je včeraj popoldan tako lagal v zvezi z odpravninami,da bi najraje kar odpoved dal in šel na zavod za zaposlovanje.=)Ja,tudi takšno laganje s strani ministrov je del demokracije,kajne ?
Ni demokracije in je tudi ne bo in ne more biti.Sam pač menim,da se večina vedno moti.In ker se večina vedno moti,potem najbrž ni najboljša rešitev,da bi nam ta večina vladala,kenede ? No, zaradi tega morajo tisti,ki vladajo ali želijo vladati,enostavno "nategniti" večino volilnega telesa. V tako "demokratičnem" vzdušju se nato ovce med seboj vseprek prepričujejo in kregajo o tem kdo bo njihov pastir. Ovce ne vedo,da dejansko sploh niso imele drugih možnosti za izbiro pastirja,razen tistih,ki so jim bile ponujene. Le kdo bi nevednim ovcam prepustil vodenje države ? Saj vendar vidimo, kakšna je dejanska narava "ovce",če se le Zemlja nekoliko strese. Takoj zbezljajo.Začne se ropanje,požiganje in še kaj hujšega.Pač boj za preživetje,kot radi rečemo za živali.=)
Jebi ga.Vsak od nas se bo moral tako ali drugače pretolči do konca svojih dni.
Za mene pa velja tako kot poje Smolar : "Živeti je težko,vedno sem tepen,ker sem NEPRILAGOJEN !"=)
avtistka sobota, 06.03.2010 ob 07:58
če te prav razumem, so tudi volkovi ovce:D
stepni volk sobota, 06.03.2010 ob 08:53
Seveda imaš prav.=)LP
notranji sovražnik sobota, 06.03.2010 ob 09:52
v sistemu ovc in volkov je tako, da moraš biti navzdol volk, navzgor pa ovca, če hočeš preživeti. ko gledaš navzdol, vidiš same ovce, ko gledaš navzgor, pa vidiš same volkove...
stepni volk sobota, 06.03.2010 ob 10:02
Bo kar držalo.LP
Kdorkoli sobota, 06.03.2010 ob 10:27
Pri nas se večinoma zgražajo nad opozicijo. Oblast je čudovita, ok, krasna (kljub brezposelnim), je napredna (kljub novemu družinskemu zakoniku). Opozicija pa, kaj se gre! Zakaj sploh obstaja!? Zakaj opozarja na ekscese in protiustavno delovanje predsednika!? Zakaj gleda pod prste oblasti (ker novinarji ji namreč vse spregledajo)!? Zakaj vlaga interpelacije zoper koruptirane in nesposobne ministre!? Vsega je pri nas kriva opozicija!!! Ali ni čisto jasna ta sprevrženost? Slovencem ne, ker novinarjem ni. Zato imamo velik problem. Začne se na FDV-ju, nadaljuje na Društvu novinarjev in v glavi vsakega, ki "našo vlado ščiti", ker je "naša".
evomene sobota, 06.03.2010 ob 11:31
Tomaž,
me zanima, če kaj pogrešaš čase, ko si bil aktivist in skupaj z JJ gradil svetlo civilno-družbeno prihodnost. Zanima me tudi, kako se počutiš, zdaj ko je jasno, da ste vsi delali na gradbišču JJ.
ida.cuden@gmail.com nedelja, 07.03.2010 ob 14:55
" Gledati bi morali, kako vladajo, jih nadzirati, saj so jim navsezadnje dali mandat za vladanje, jih izvolili. In če vladajoči volilnih zavez ne izpolnjujejo (...)"
Ker zelo cenim g. Mastnaka in vsakokrat preberem njegovo kolumno (enako Pučkino, Miheljakovo in še katere ali katerega drugega, tretjega...kolumnista), naj v zvezi z današnjo kolumno in iz nje zgoraj 'izrezanim' citatom - verjetno zgolj retorično, a bo morebiti le reakcija - vprašam:
- če v državi Republiki Sloveniji že volitve niso poštene, kako se lahko pričakuje, da bodo v nadaljevanju mandata na takšen način 'izvoljenih' njihova ravnanja poštena ?
In še:
- ste se že kdaj vprašali, kdo naroča, tiska, komisijsko uniči predlog za tisk, predaja, šteje ... glasovnice za volitve in referendume, predno jih dobijo člani volilnih odborov na voliščih? Niste, vem, sicer bi že davno zahtevali najmanj ustanovitev Komisije za parlamentarno preiskavo volilnih in referendumskih postopkov. - Še bolje - da bi bilo telo resnično neodvisno - , bi se morali volivke in volivci sami organizirati, in sami ustanoviti takšno neodvisno telo, z neodvisnimi pravnimi in drugimi strokovnjaki, skupaj z nikoli izvoljenimi kandidatkami in kandidati, ki povrhu vsega niso bili od stranke, ki so jo zastopali na listi, deležni niti najnižjega zaupanja vredne funkcije, položaja, naloge, niti ponujeno pa jim ni bilo vsaj simbolično finančno nadomestilo za vso prostovoljno kampanjo, ki so jo 'zganjali' za stranko; - stranka pa le dobiva - VSAK MESEC! - denar za vsak glas, ki ga je s tako kandidatko, kandidatom prejela - PO ZAKONU!
No, me prav zanima, kakšna in če sploh bo reakcija na tole moje, v zadnjem tednu že večkratno opozarjanje na temo nepoštenosti volitev. (Ko sem na Dnevnik poslala na isto temo svoje pismo, mi ga pa objavili niso; volilne goljufije kot tabu tema - odgovornim urednikom strogo prepovedana?)
Lep pozdrav,
Ida Čuden, rojena Rebula
Sežana
Vranjek ponedeljek, 08.03.2010 ob 15:18
Odlično in izjemno pretanjeno razmišljanje o demokraciji.Žal pa precej parcialno ,po mojem mnenju omejeno predvsem na tisti del, ki se mu reče nadzor .Poznana je maksima, da je bistvo stvari navadno očem skrito.Vendar v demokraciji gre za bistvo stvari ne pa za raskazovanje nečesa, ki to bistvo še bolj zamegljuje. In prav ta"moderna demokracija" gradi na demokraciji razkazovanja kot načinom manipulacije z ljudmi. To se dosega na strogo organiziran in "znanstven"način , ko politične stranke omogočajo ljudstvu, ki je oz. bi moralo biti glavni nosilec oblasti, dejansko vse razen odločanja. Tako ljudstvo n.pr. ne more odločati kdo naj bodo kandidati za polslance in posledično temubodoči nosilci za najbolj ključne političnee funkcije v državi. Torej so ljudje zmanipulirani na prvem koraku demokractičnega uveljavljanja zakonodajne in izvrše ter posredno tudi sodne oblasti. Vsemogočne stranke jim določijo kandidate, ljudi, ki bi iz tega ali onega razloga imeli največ možnosti za izvolitev ali pa jim to pripada zaradi nekega zaslugarstva(Ne zaslug za narod). Pri tem sploh ni pomembno kakšne so njihove prave vrednote, ki so jih v dosedanjem življenjju konkretno dokazali in kakšne so resnične sposobnosti: strokovne, osebnostno etične, ali imajo vest, socialni čut, itd. in kako se je vse to odsevalo v njihovem dosedanjem delovanje in življenje. Stranke (največkrat samo vodstvo strank)pač določijo listo kandidatov, ki gredo na volitve. V predvolilnem obdobju in na samih volitvah ( tej drugi stopnji volilne demokracije , enkrat na 4 leta,) šele nastopi ljudstvo Spet samo kot objekt.Zato večina njih nič kaj samostojno . Vodstva strank namreč najamejo profesionalce za manipulacijo, za nategovanje za preričevanje in ne vem za kaj še vse, da začno svoj drugi del manipulativnega pohoda proti ljudstvu. Izvoljeni"predstavniki ljudstva " imajo potem popolno svobodo in proste roke za vse odločitve, pa naj bodo te v interesu ljudi ali ne. Stranke smatrajo , da so z volitvami dobile vsa soglasja za vse. Poglejmo primer predsednikov vlad. Ko je stranka dobila mandat in dokler ga ima , lahko predsednik dela vse kar hoče in kar se mu zljubi pa ga nihče ne more premakniti s tega mesta čeprav je očitno,da je nesposoben za to funkcijo ali pa da dela tako narodu kot ljudstvu škodo in ga vodi v pogubo. Tako je bilo v času Petrleta, Drnovška, Janše in sedaj Pahorja. Kje je tu demokracija in kje je tu oblast ljudstva in kje je tu kontrola nad oblastniki? Kontrolo si največkrat prisvajajo opozicijske stranke in jo celo mabsolutizirajo v cilju zrušiti , ne nadzirati,vlado . Zrušiti in sebe ustoličiti na tem položaju. In to se nadaljuje in nadaljuje v spiralnih krogih in menjavah tako imenovanih levih in desnih čeprav med njimi ni nobenih razlik glede na politični sistem in socialne interese. Eni in drugi pristajajo na kapital, bogastvo,velikanske socialne razlike, izkoriščanje, postavljajo dobiček in interese kapitala daleč pred ljudi in narod. Eni in drugi povzročajo raskroj tradicionalnih humanističnih vrednot in postavljajo nova merila modernosti in etike, ki favorizira bogate, močne in tiste na oblasti in pri kapitalu.V bistvu sta tako pozicija kot oppozicija na "oblasti"- pri koritu kot narod reče temu, in tako levi kot desni, s pomočjo svojih strank, državnih institucij in sodobnih marketinških metod in trikov kontrolirata , popolno kontrolirata, ljudstvo, njihovo življenje, njihovo zasebnost in kar je najhujše , v tej kontroli vladajo stranke ljudstvu. Torej ljudstvo nima kontrole nad oblastjo pač pa obratno. Temu so sociologi in politologo že v 20 letih preteklega stoletja rekli strankokracija, danes pa lahko rečemo, da v Sloveniji gre za popolno, totalitarno oblast strankokratov.