Ni vse dovoljeno - pa če je bog ali ga ni

Seveda pa mi je bilo jasno, da bodo reakcije nanj z drugih političnih in medijskih bregov burne in besne in da bodo povedale o slovenski politični sceni več kot pa povod sam. Vključno z avtorjevimi reakcijami na reakcije.

Kar je Janša napisal, v bistvu ni drugega kot moralističen tekst, kakršnih danes ko nad nami lebdi pasji zeitgeist, pomešan s socialnim, ekonomskim in političnim malodušjem kar mrgoli v vsakem tiskanem ali online mediju. Razlika pa je v tem, da je tega konkretnega napisal prvak opozicije in da torej ni samo moralizatorski, temveč tudi mobilizatorski.

Prav, tako pač Janša misli, bi lahko rekli: pa kaj potem?

Dovolite, da se pozabavam tudi z naslovom. Sam mislim, da je za tekst primeren kar pa ne pomeni, da je dober. Je intelektualistično pompozen v zanašanju na domnevno neizpodbitno filozofsko trditev, ki pa je v resnici bolj literarna in je z njo mogoče argumentirati tako rekoč sleherno etično vprašanje. A tudi to ni nič takega: večina naslovov v slovenskem tisku in na internetu, ki poskušajo preseči osnovno sporočilnost teksta, je tudi slabih, verjetno še slabših.

Bolj zabavno pri vsem tem je, da je pred tremi leti pod identičnim naslovom izšel v Dnevniku intervju z of all people! Gregorjem Golobičem. Izpeljan je bil iz izjave: "Berlusconizacija postaja resnica tako imenovane sproščene Slovenije, po Dostojevskem očitno brezbožne, saj je dovoljeno vse."

Še bolj zabavno pa je, da Golobič kot z zamudo ugotavljam mene (po lastnih besedah sicer "neprimerno") primerja z Drnovškom: ta da je "poleg Crnkoviča edini, ki se je sposoben brezrezervno distancirati od svojih včerajšnjih trditev: Drnovšek zato, ker je tako zavezan vsebini, Crnkovič pa, ker ji je tako odvezan".

Ah, filozofi…

Naj nadaljujem. V Janševem tekstu sem se spontano zarežal ob naslednjem stavku: "Niso jim [pripadnikom tranzicijske elite] dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali."

Stavek je zabaven že sam po sebi, še tem bolj pa, ker ga je Janša izrekel resno, kot mnenjsko, politično trditev ne pa kot šalo, ki bi se podala Juriju Zrncu.

Tega torej ne kupim. Še manj pa kupim stavek: "Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana. Je kri." To je že na drugi strani meje dobrega okusa za stil pisanja, predvsem pa logike prenašanja krivde za dejanja drugih.

Kupim pa podnaslov Janševega odgovora na kritike: "Levičarska ideologija opozicijo v Sloveniji ponovno obravnava kot razrednega sovražnika." ("Iz enoumja v brezumje", stran SDS prejšnjo nedeljo.)

V glavah levičarjev in liberalcev obstaja Index textorum et izjavorum prohibitorum. Kriteriji za uvrstitev na sramotilni seznam niso ravno poljubni, še manj pa so natančno določeni. Glavni kriterij je seznam avtorjev, ki po njihovem nanj spadajo po defaultu. Na tem seznamu Janša ni edini, je pa seveda prvi in za njim dolgo nikogar.

Vem, da ni korektno polemizirati s kolegi kolumnisti v istem časopisu, vendar ne morem mimo Miheljakove kolumne prejšnjo sredo. (Obljubim, da je zadnjič.) Avtor se je s parafraziranim naslovom "J. J. je v opoziciji. Vse je dovoljeno" sicer boljšim od originala, to že priznam ponorčeval iz Janše. Sam si naslov razlagam drugače: če Janša nekaj reče ali bog ne daj celo napiše, je dovoljeno vse. Karkoli. Dovoljeno je celo, da tekst, s katerim se ne strinjaš pa naj bo še tako moralističen, pristranski, patetičen, demagoški, zaradi mene tudi smešen , označiš za nekaj "nizkotnega in primitivnega", "vrednega bolj psihiatrične kot politične analize" in ga primerjaš z "nacističnim propagandnim filmom".

Ko gre za Janšo, je dovoljen tudi osebnostni linč (character assassination).

Razprava o predlogu družinskega zakonika je ta teden pokazala, da debata praktično ni več mogoča. Pa ne le v parlamentu. Že od nekdaj poslušamo pozive h kulturi dialoga, nazadnje pa je ostalo golo zmerjanje. Z obeh strani.

V tem smislu je polemika Spomenke Hribar z Janšo v prejšnjem Objektivu nadstandardno kulturna. A tudi pri njej imam problem. Zakaj mora ne edina, seveda vedno vleči na plan Antona Mahniča in mahati z njim kot negativnim zgledom za nepomirljiva nasprotja? Ali ni tudi to "ideološka manipulacija", kakršno sama očita Janši? Ali se je tako težko zadržati in reči le, da Janša nima prav? Ali kdaj drugič spet Spomenka? Ali Katarina?

Ta zmeda javnega prepiranja mi ni prav nič všeč, saj vodi v militantizem arogance brez argumentov, spričo katere je bil stari spor med liberalci in klerikalci benigna kavarniška debata. Kako se počutite, dragi rojaki, ko se strinjate z ljudmi, ki zmerjajo tiste, s katerimi se ne strinjate? In kako se počutite, ko se ne strinjate z argumenti tistih, ki spodbijajo mnenja, s katerimi se ne strinjate?

Citat

Kako se počutite, ko se strinjate z ljudmi, ki zmerjajo tiste, s katerimi se ne strinjate? In kako se počutite, ko se ne strinjate z argumenti, ki spodbijajo argumente, s katerimi se ne strinjate?