Skrivnost prekmurske gibanice

Sledi nadev iz mletega maka, pa legir in maslo, spet nov sloj testa in nadev iz jabolk, obvezno z drobtinami in malo cimeta, legir in maslo, še en sloj listnatega testa in spet od začetka: skutni nadev, legir, testo, orehov nadev, legir, testo, makov nadev, legir, testo, jabolčni nadev, legir, testo.

To je slovita prekmurska gibanica, slavna specialiteta slovenskega Prekmurja - kalorična hidrogenska bomba, dvesto gramov koncentriranega holesterola in trigliceridov, strah in trepet krvožilnih sistemov Slovenije. V nekaterih državah EU je prepovedana z zakonom kot posebej okrutna, v dunajskih arhivih pa je zabeležen primer nekega kmeta iz okolice Turnišča, ki je menda sam samcat pojedel eno celo kocko prekmurske gibanice.

Ta težka slaščica je nastala še v času papeške inkvizicije kot poslednje mučilno sredstvo za skromne slovenske protestante, originalni recept v nerazumljivi prekmurščini pa hranijo v sefu Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Nepopoln recept je v svoji kultni Anarhistični kuharici objavil že William Powell, medtem ko si danes, s pojavom interneta, razne teroristične skupine povsem svobodno izmenjujejo točne načrte, originalne sestavine in natančna navodila za izdelavo tega megatonskega kolača.

Pred tremi leti so v Angliji prijeli mladoletnika, ki je po navodilih z interneta v kleti družinske hiše zložil vseh osem slojev prekmurske gibanice. V napeti tekmi s časom so mladeniča prijeli v trenutku, ko je bila gibanica že skoraj uro v pečici na 200 stopinjah, digitalna ura pa je kazala samo še sedemnajst sekund.

Kako in kdaj točno je skrivni recept za gibanico prečkal Muro in s katerega brega je prešel na drugega - o tem ni zanesljivih podatkov. Znano je samo to, da jo gospodinje v hrvaškem Medžimurju že stoletja pripravljajo na popolnoma enak način, imenujejo pa jo seveda "medžimurska gibanica". In kdo ve kako dolgo še bi Medžimurci popotnike mučili s strašnimi holesterolnimi mukami, če ne bi Republika Slovenija prekmurske gibanice končno zaščitila, evropska komisija pa v svojem uradnem listu nedavno objavila, da je to "izviren slovenski izdelek".

Medžimurci so se zaradi tega strahotno razjezili in trdijo, da prekmurska gibanica ni niti prekmurska niti slovenska, ampak medžimurska in hrvaška, v medijih so padale težke besede, a bilo je prepozno: osemslojna ogljikovohidratna bomba se poslej lahko imenuje samo še "prekmurska gibanica". Nekaj je bilo treba ukreniti, toda kaj?

- Mogoče res ne moremo ponujati prekmurske gibanice v restavracijah, ne moremo niti zaščititi recepta, ki so ga izkoristili Prekmurci, lahko pa ga malce spremenimo, se je domislil Rudi Grula, projektni vodja Turistične skupnosti medžimurske županije. Stvar je taka, da na primer prva plast zdaj ne bo orehova, ampak z jabolki, sledila pa bo plast skute.

Tako je nastala znamenita "medžimurska gibanica", daleč najbolj znana specialiteta hrvaškega severa, ki jo Medžimurci že dolgo pripravljajo po tradicionalnem receptu svojih babic: testo, jabolka, testo, skuta, testo, orehi, testo, mak - in spet od začetka. Seveda je ne smemo zamenjevati s tako imenovano "prekmursko gibanico", saj v izvirno hrvaško medžimursko gibanico nikakor in pod nobenim pogojem ne smemo dati najprej skutnega, ampak izključno jabolčni nadev - vam bodo pojasnili stari Medžimurci in pri tem posmehljivo pogledovali na drugo stran reke, kako butasti Slovenci najprej dajejo skuto.

Rešitev je, priznali boste, genialna v svoji preprostosti. V Hrvaški turistični skupnosti so hitro prepoznali potenciale tega koncepta: sacher na primer, ali doboš, ali esterhazy, katerakoli torta lahko postane tradicionalna hrvaška specialiteta, samo malo spremenimo zaporedje plasti! Zakaj bi ostali pri pecivu in slaščicah? Kot izviren hrvaški izdelek bi lahko zaščitili troslojni WC-papir, samo zunanji in notranji sloj zamenjamo! Patent bi bil senzacionalen, saj bi bil sloj, ki se maže, poslej na sredini. Lahko bi patentirali tudi novi geološki presek Zemlje z zamenjavo plašča in jedra. Bilo bi nam veliko topleje in prijetneje. Pa še slovensko alpsko smučanje in zimski turizem bi zajebali.

Rešitev je, saj pravim, genialna, toda če Hrvati mislijo, da je vsaj koncept stratopermutacije izvirno hrvaški, se motijo: prvi so to naredili prav Slovenci, ko so leta 1991 sklenili, da je treba zaščititi izvirno slovensko državo. Lepo tribarvno zastavo, modro-belo-rdečo, tradicionalne barve Južnih Slovanov, je pač zaščitil že Beograd.

- Mogoče pred zgradbo Združenih narodov res ne moremo dvigniti modro-belo-rdeče trobojnice, lahko pa jo malce spremenimo, je takrat izjavil predsednik Turistične zveze Slovenije. Stvar je taka, da na primer zdaj ne bo najprej morda, ampak bela, in šele potem modra in rdeča.

Rusi so se zaradi tega strahotno razjezili in zagnali vik in krik, češ, belo-modro-rdeča zastava ni slovenska, ampak ruska, v medijih so padale težke besede, a bilo je prepozno: troslojna zastava se sme poslej imenovati samo še "slovenska zastava". In ko bo velika, močna Rusija nekega dne vstopala v Evropsko unijo, bo morala zamenjati zastavo, tako kot Hrvati medžimursko gibanico.

Prekleti Slovenci, vse so nas zajebali.

Citat

Lahko bi patentirali tudi novi geološki presek Zemlje z zamenjavo plašča in jedra. Bilo bi nam veliko topleje in prijetneje. Pa še slovensko alpsko smučanje in zimski turizem bi zajebali.