Manjkale so samo gusle

Hvala ti, Radovan!

Bil je to veličasten, dva dni trajajoč trenutek resnice. Še mnoge generacije se bodo učile, kdo je in kako povedal pravo resnico o vojni v Bosni. Tisti, ki je prevzel nase to težko breme, je bil nekdanji predsednik Republike srbske, psihiater dr. Radovan Karadžić, za kraj, kjer je svetu razkril doslej neznana dejstva, pa je izbral sodišče za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije v Haagu. Po dobrih desetih letih skrivanja in molka je moral spregovoriti, sicer bi se razpočil. Oglejmo si te resnice, ki dokazujejo, da so Srbi pod Karadžićevim modrim vodstvom preprečili množični samomor Bošnjakov in Hrvatov na ozemlju BiH.

Prvič: Sarajevo nikoli ni bilo oblegano. Sarajevo je bil zgolj razdeljeno na srbski in muslimanski del. Bošnjaki so imeli v svojem delu bošnjaško armado, Srbi v svojem goloroko samoorganizirano teritorialno obrambo.

Drugič: če ne bi bilo Srbov v Sarajevu, bi bilo mesto še danes zadnji otok nekdanjega turškega cesarstva v Evropi.

Tretjič: Srbi niso obstreljevali Sarajeva, kajti samo blesav narod granatira lastno mesto. Sarajevo so obstreljevali Bošnjaki sami, tako srbski del kot svojega, kar izpričuje njihovo nespoštovanje lastne kulturne dediščine.

Četrtič: Bošnjaki so se tako sistematično obstreljevali, da so se skoraj iztrebili, in da bi preprečili ta samogenocid, so Srbi granatirali bošnjaške vojaške položaje. Da so srbske granate tu in tam padle na šole, vrtce in bolnišnice, je kriva bošnjaška soldateska, ki se je strahopetno skrivala med otročički in bolniki.

Petič: mrtvi na tržnici Markala in v ulici Vase Miskina, kjer muslimani niso čakali v vrsti za kruh, ampak so jim tam delili nože, da bi klali Srbe, so bili pravzaprav lutke in nekateri prebivalci Sarajeva, ki so tam ležali v senci, kajti bil je topel majski dan.

Šestič: niti enega bošnjaškega otroka ni ubila srbska granata ali naboj. Šlo je za nesreče pri igri in prometne nesreče. Kakšni starši pa so ti Bošnjaki, da pustijo otrokom igrati se na ulici?

Sedmič: Bošnjaki v Sarajevu niso bili brez vode in hrane. Če so ju imeli Srbi, so to velikodušno delili s someščani druge veroizpovedi. Vode je zmanjkovalo, ker so se Bošnjaki preveč tuširali. Predor pod letališčem pa so izkopali zgolj zato, da so lahko švercali banane in parfume.

Osmič: taborišča so bila le srbski zbirni centri, kamor so se Bošnjaki zatekli pred bombami Natovih zlikovcev. Tam so jim Srbi dali tudi hrano. Rebra so se videla samo tistim, ki so bili zelo izbirčni glede hrane.

Devetič: v Srebrenici ni bilo pokola. Tam so pokopani mrtvi iz vse BiH, tja so jih prepeljali Bošnjaki in jih razmetavali po okoliških hostah, šlo pa je izključno za ljudi, ki so umrli od starosti.

Desetič: v bošnjaškem delu Sarajeva so sekali drevesa v parku, da bi se greli, namesto da bi naročili kurjavo pri Srbih v okoliških gozdovih. Cena je bila ugodna. Uničili so lepo zeleno mesto. Tam, kjer je bila bošnjaška vojska, še mačke niso preživele. Narod, ki ne mara živali, pa ne mara niti drugih narodov. Tako je govoril dr. Karadžić. Škoda, da tega ni povedal v desetercu, spremljanem z drgnjenjem ene strune na guslah. Bolj bi prišla do izraza njegova epskost in herojstvo pri reševanju Bošnjakov pred suicidom. Resda so nekateri po tej učni uri svetovali Karadžiću, naj si poišče dobrega psihiatra, a to ne bi bil problem. Psihiater dr. Karadžić namreč osebno pozna izjemnega psihiatra in zdravilca - dr. Dabića. Menda sta celo skupaj v celici v Schevenengenu.

Klobasa naj bo ploščata!

Vedno znova sem navdušen, ko zasledim, kako največji umi sveta kljub krizam, vojnam in pomanjkanju denarja za znanost vztrajno in predano raziskujejo ter predlagajo genialne rešitve, ki naj rešijo človeka pred lastno neumnostjo. Naslednji primer je sploh fantastičen. Ameriška pediatrična akademija na temelju resnih večletnih in temeljitih raziskav predlaga, naj proizvajalci namesto valjastih začnejo izdelovati kockaste hrenovke. Hrenovke, takšne kot so, torej klobasaste, so namreč s 17 odstotki udeležene pri nesrečah s smrtnim izidom, ko tujek hrane zaide v sapnik.

Če bi bile hrenovke kockaste, trikotne, ploščate, ali romboidne, zakaj pa ne, bi 15.000 otrok ne potrebovalo zdravniške pomoči, so rekli ameriški zdravniki pediatri. Sploh bi bilo treba vse tiste okrogle in valjaste predmete, ki so človeški proizvod, redizajnirati. Bomboni, žvečke, frnikole, kroglični ležaji, ki tako radi zaidejo v sapnik, bi morali biti kockasti. Morda bi, čeprav tega še niso svetovali, veljalo razmisliti, da bi otroška kolesa in vozički imeli kvadratasta kolesa in potemtakem ne bi mogli več tako hitro drveti po klancu navzdol.

Zdravniki predlagajo znanstvenikom, naj se nemudoma lotijo nove znanstvene niše in najdejo način, kako bi grozdje, lešnike in borovnice prisilili, da začnejo rasti v za otroške sapnike manj nevarni formi. Vedoč, da se bo konservativni trg upiral kockastim hrenovkam, kot tudi, da mati narava ne bo zlahka pristala na trikotne lešnike, akademiki predlagajo opozorilne napise. Na vsako hrenovko, grozdno jagodo, lešnik, bombon 505 s črto je treba z mastnimi črkami napisati, da lahko zaide v sapnik. A s tem se ne bi smeli zadovoljiti. Človek je naše največje bogastvo in ga je zato treba varovati vedno in povsod, če ne drugače z nasveti, ki naj jih podpišejo največji znanstveniki. Na pištoli bi moralo pisati: "Tlačenje pištole za pas lahko ogrozi vašo moškost!" Na kombajnu: "Skakanje nosečnic pred kombajn lahko ogrozi njihov plod!" Na bombi: "Nepravilna uporaba je smrtno nevarna!" Na lestvi: "Ne uporabljate lestve na živem pesku in tankem ledu!" Na bankovcu: "Vaš denar lahko znanstveniki uporabijo za idiotske raziskave!"