Test inteligence

Težko si je predstavljati bolj desperatno politično prerekanje od razprave o predlogu družinskega zakonika, ki je ta teden tekla v slovenskem parlamentu. Kljub jeziku, ki je bil v modi v Italiji in v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo dogajanje zelo sodobno. Zakon politike zadnjega desetletja je iskanje točke, na kateri konsenz ni možen. Vseeno je, če razprava teče o izbrisanih, umetni oploditvi ali regionalni upravi. Vsebinski argumenti so obrobne narave. Vtis, da gre morda za precenjevanje večje ali manjše ustreznosti zakona dejanskim okoliščinam, je popolnoma napačen.

Razprava je v demokratičnem sistemu orodje, s katerim nasprotne strani pridejo do konsenza. Jasno je, da je demokratična družba konfliktna. O vsakem pojavu je več izključujočih si stališč, za vsakim, tudi najbolj nevtralno izrečenim mnenjem odločno izražen interes. Osi, po katerih tečejo konflikti, je veliko, njihovih izrazov v političnih formacijah dovolj, da dobijo mesto v diskusiji vse, tudi najbolj čudaške ideje. Demokracija je zgolj sistem za upravljanje konfliktov. Preprečuje, da bi se zaradi različnih pogledov ljudje davili in si držali nože na vratovih. Zato je zabaven in koristen spektakel.

Načeloma teži k temu, da na koncu razprave pride do konsenza. Konsenz ne nastopi na vsakem koraku. Načrtovan je kot sklepno dejanje. V samem začetku razprava vključuje načrtovanje konsenza. Potem gredo stališča lahko v najbolj radikalne smeri in tudi najtežje besede služijo zgolj razjasnitvi položaja. Tako je sistem vsaj zamišljen v svoji idealni podobi.

Zdaj to zveni zastarelo. Moderne politične diskusije se začnejo z iskanjem tiste točke, na kateri dogovor ni možen. Parlament se razdeli na dve jasno definirani skupini, od katerih ena pravi da, druga ne. Odločitev pade, preden prvi govorec stopi pred mikrofon. Razprava služi samo kot neskončno ponavljanje potrditve ali zavrnitve in vsebinsko ne pelje nikamor.

Pojav ni omejen na države srednje Evrope, ki so ga na hitro razvile v slabih dveh desetletjih. Do skrajnosti ga je izbrusil ameriški kongres po zadnjih predsedniških volitvah. Institucija ima več kot dvesto let kontinuirane tradicije brez ene same prekinitve, v kateri ni nikoli zamenjala poslovnika. Prišla je na enako. Od začetka mandata Baracka Obame je ameriška politika popolnoma predvidljiva. Vse, kar predlaga demokratska stranka, republikanska stranka zavrne. Čas med predlogom zakona in glasovanjem je zgolj priložnost za razmetavanje z ideologijo. Ker so ideološka stališča popolnoma nezdružljiva, je izid vedno enak. Tudi ob najbolj tehničnih vprašanjih zmaga ideologija. Reforma zdravstva, ki so jo načrtovali demokrati, je temeljila na rešitvi tehničnih vprašanj oblikovanja splošnega zdravstvenega zavarovanja. Razvila se je v veliko ideološko bitko, v kateri je edino sporočilo, da so stališča popolnoma izključujoča in da nikoli nihče ne bo popustil.

Ni povsem jasno, kdo koga posnema, rezultat pa je komičen. Slovenski poslanci so se v nečloveških naporih, da bi ohranili družino, ločili s krivdno tožbo. Nekaj časa se je bilo moderno vpraševati, ali ima uporaba izrazov levica in desnica sploh še kakšen smisel, ker je razumevanje ekonomije družbe pri vseh političnih strankah bolj ali manj enako. Te dileme smo se znebili. Ob vprašanju posvojitve otrok istospolnih parov sta dva bloka, eden je prepoznavno desni, drugi pa kljub morebitnemu zatikanju levi. Desnica se je odločila za tako konservativno govorico, da ob njej nadškof Anton Mahnič izpade kot tržaški liberalec, ne pa kot goriški nazadnjak. Zanimivo je, ker je vprašanje marginalno in zadeva zanemarljivo število ljudi. Ampak do ločitve duhov vedno pride pri marginalnih vprašanjih. Najbolje je zapustiti televizijski prenos in oditi v kino.

Tam stvari postanejo zanimive. Prejšnji teden je slovensko premiero doživel film Clinta Eastwooda Nepremagljiv. Posnel ga je po knjigi novinarja Johna Carlina, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu. Pripoveduje zgodbo o tem, kako je Nelson Mandela uničil beli in črni rasizem v Južni Afriki.

Mandela je imel nemogoč problem. Leta 1990 so ga po sedemindvajsetih letih izpustili iz zapora. V zaporu je končal, ker je bil na čelu črnske organizacije, ki se je borila proti rasistični oblasti bele manjšine. Južna Afrika je imela režim apartheida, v katerem niso bili ločeni samo duhovi, ampak tudi telesa. Ljudje z belimi telesi so imeli vse pravice, ljudje s črnimi telesi pa nobenih. Oboji so bili Afričani. O ideoloških razlikah ni bilo treba govoriti. Zapisane so bile na kožo.

Leta 1994 je bilo apartheida konec, črni in beli Južnoafričani so šli prvič skupaj na volitve, Mandela pa je postal predsednik države. Niti belci niti črnci niso verjeli, da se bo proces končal kako drugače kot z državljansko vojno. Diskusije med rasami ni bilo. Belci so hoteli imeti svojo državo samo za belce znotraj meja Južne Afrike, črnci povračilo za sto let divjaškega rasizma. Mandela je iz tega hotel narediti skupno državo, ki je niso hoteli ne eni ne drugi. Proti sebi je imel belce, ki so živeli v politični paranoji, v opoziciji pa je bil tudi do lastne stranke, ki je hotela vsaj zadoščenje, če ne maščevanja.

Carlin je napisal knjigo o tem, kako je Mandela iz tega sestavil enotno državo, ki v dvajsetih letih ni zdrknila v državljansko vojno. Ni bil romantik. V zapor je šel zaradi terorizma. Nerazrešljivega konflikta ni rešil s čudežem, ampak s politiko. Iz vsega, kar mu je prišlo na pot, je naredil inteligentno politiko. Sporočilo je simpatično. Ali so ljudje beli ali črni, je popolnoma vseeno. Samo živeti morajo v državi s pametno politiko.