Od 2. zasedanja Avnoja do 2. republike

"Ko bo nato kriza pometla s tistimi, ki bi morali biti del rešitve, v resnici pa so del problema, bosta prej omenjeni alternativi toliko očitni, da bo v prihodnjem slovenskem parlamentu dovolj glasov za 2. republiko. In obstaja vse večja verjetnost, da na nov slovenski parlament ne bo treba čakati naslednja štiri leta."

Janez Janša na kongresu SDS (9. maja 2009)

***

Vsem, ki se ne strinjajo niti z nekdanjim enoumjem niti s sedanjim brezumjem, preostane samo to, da napnemo vse sile za čimprejšnjo postavitev druge slovenske republike.

Janez Janša meni, da je prekucniški čas že dozorel (28. februarja 2010)

***

Pred časom sem že pisal, da mi je neimenovani diplomat ironično dejal, da je Slovenije za en malo večji incest. Ko sva se pred časom spet bežno srečala, sem kot dober patriot vzel Slovenijo v bran: "No, ne za enega, vsaj za dva. Za dve malo večji Fritzlovi domačiji pa nas že je!?" In dejansko gredo v zadnjih tednih dogodki tezi o generičnem (incestnem?) dvostrankarstvu na roko. V vseh pogledih. Ravno preden sem se lotil pisanja, sem imel vključeno televizijo in prenos iz državnega zbora. Obravnavali so družinski zakonik in razpravo obsežnega zakona zreducirali na vprašanja posvojitve otrok s strani istospolnih parov.

Moram reči, da se mi je razprava zagnusila. Kaj tako nizkotnega, sprenevedavega in nestrpnega niti vsega vajeni kolumnist ne prežveči. Ni sicer prav koristno psihologizirati pri pregretih javnih vprašanjih, a se ne da izogniti vprašanju, od kod ta presežna nestrpnost, stereotipnost, predsodki? Lahko zgolj nevednost, napačna informacija, zavedenost botrujejo tej nasičenosti z nestrpnostjo in zavračanjem? Nikakor. Skoraj ne ostane prostora za pojasnitve onkraj nelagodnega občutka, da gre morebiti za latentno globoko in travmatično potlačeno homoseksualnost pri akterjih. Kako lahko nekdo, ki ima diplomo iz medicine (Cukjati), v letu 2010 še govori o homoseksualnosti kot bolezenski sprevrženosti, ki bi jo bilo treba zdraviti? Pa kaj je temu človeku?

Razumem, da nekdo pač ne sprejema sodobnih družinskih in partnerskih oblik, da je tradicionalen, konservativen. Ampak da začne svojo tradicionalnost vsiljevati kot univerzalno formo vsem drugim? In potem kliče na pomoč, kot Žerjav iz SLS, razne strokovne profile, med drugim tudi moralne teologe. Moralne teologe!? Komu ali čemu? Verjamem, da imajo moralni teologi kaj dodati k javnim vprašanjem verskega občestva, a kakšen strokovni odgovor na odprte dileme bi lahko dal moralni teolog splošni javnosti? Lahko doseže, da sta njegova presoja in ocena tudi zavezujoči za tiste, ki so po svobodni izbiri del cerkvenega občestva, a v čem bi bilo njegovo mnenje kompetentno o stvareh, ki so del realnih družinskih stanj in relacij, ki jih izkustveno vsaj katoliški moralni teolog naj ne bi poznal, njegove reference pa ga strokovno tudi ne kvalificirajo?

Prav pri družinskem zakoniku se bo videlo, kdo ima otroke resnično rad in kdo jih instrumentalizira za najbolj nizkotne politične račune. Saj je skoraj banalno zastavljati retorična vprašanja, a vseeno. Kaj je bolje za otroka, ali dve ljubeči materi, dva ljubeča očeta ali slab, odsoten starš, agresivnež, alkoholik, pa tudi nič kriv samohranilec, ki le z muko zagotavlja otroku materialno preživetje in socialno ter psihološko pozornost? Stereotipno ponavljati, da otrok potrebuje mater in očeta, biološke starše, je polno protislovij. Kaj pa potem samohranilke, samohranilci, ločenci, enostarševstvo zaradi vdovstva? Mar jim vzeti otroke? Posvojeni otroci v hetero- ali homoseksualno družinsko partnerstvo niso dodeljeni "na slepo". Vse vnaprejšnje predvidene možne težave morajo potencialni posvojitelji preseči, da jim je otrok dodeljen. Biološki starši ne gredo skozi te filtre, da bi dobili "licenco za otroke". Posamezni otroci so in so vedno bili žrtve agresivnosti, slabih razmer, zlorab in še marsičesa. Razsežnosti otroka kot žrtve niso nekaj, kar bi bilo pogojeno z istospolno izbiro staršev. Poslanec Pukšič se je s patosom vprašal, češ, kdo pa je "fprašal" otroke, ali želijo imeti takšne (istospolno usmerjene) starše. Khm. Kot da je kdo vprašal otroke, ali želijo imeti narodnega poslanca Pukšiča za svojega očeta?

A nov družinski zakonik, ki je res pomemben, ne le in predvsem zaradi nove definicije pravice posvojitve otrok, ampak zaradi številnih drugih novosti in sprememb, ki jih uvaja, je zgolj droben kamenček v projektu generiranja krize. Tiste krize, ki bo Janševi politiki, kot je napovedal, omogočila odhod iz parlamenta na ulico.

Slehernik, ki spremlja dogajanje, ima občutek, da je v tej državi vse, prav vse narobe. Da so razpadle orientacije in oporne točke, da ne gre več ničemur in nikomur zaupati. Analiza in diagnoza racionalnih motivov se ne izide, kajti motivi so latentni in posredni. Če bi na hitro preleteli vse napovedi interpelacij, ustavne obtožbe, grožnje z referendumi, ulično demokracijo, zahteve po odstopih vse počez brez preverjanja odgovornosti, brez formalnih postopkov, se lahko resno vprašamo, ali si Janša resnično želi prevzeti državo, ki je premaknjena s svojih temeljev, kjer ne bo nihče nikomur nič verjel, zaupal, priznal nobene formalne avtoritete? To je, kot da bi požgal hišo, da jo boš prevzel. In Janša ni toliko neumen, da se tega ne bi zavedal.

Zakaj torej ruši in požiga vse? Po moji presoji sledi dvema ciljema. Prvi, praktični, je ta, da če je vse narobe, če so vsi sporni, koruptivni, klientelistični, če ni več nobene moralistično in pravno nesporne oporne točke, potem s(m)o vsi sporni, krivi, vsi sprijeni. In hkrati nihče. V situaciji, ko se afera Patria ovija kot mlinski kamen PM okoli vratu, ko ni več vprašanje, ali je okrog nabave finskih oklepnikov prišlo do korupcijskih in klientelističnih mrež, ampak le, do kod bo segla formalna odgovornost, bo s takim občutkom državljan dobil sporočilo: vse je sprijeno, vsi so sprijeni, ni boljših ali slabših, zato se držimo "svojih", tistih, ki so bili vedno "naši", tudi če so in ko so sprijeni. In s tem je razbremenjen krivde.

Drugi, daljnosežnejši cilj, je seveda ta, da se šele na pogorišču države vzpostavljajo zadostni pogoji za novo, drugo republiko. Ideja druge republike je ovinek čez zagate demokracije. Svoj čas sem opisal, kako je general de Gaulle skozi blagovno znamko pete republike izpeljal svojevrsten demokratični puč. Izrinil na obrobje demokratičnega rituala svoje nasprotnike. In Janša skozi zadnja vrata že udejanja ključni drugorepubliški cilj - večinski sistem. Najprej je pokuril svoje partnerje, zdaj (dokaj uspešno) kuri manjši partnerici na levici (LDS in Zares). Tako mu ostane (lastna) stranka vernikov in Pahor, ki je idealen suženj v sadomazohističnih političnih igricah. Pač v situaciji, v kateri druga republika ne postane možnost, ampak edina izbira.

Janša je pred mnogimi leti kot mlad navdušen gardist odkorakal na dolgi marš. Po poteh 2. zasedanja Avnoja in po brezperspektivnem tavanju po blodnjaku demokracije zdaj odločno maršira v drugo republiko. V državno stanje, kjer moč in volja štejeta več kot procedura in potrpljenje. Zato moraš biti človek posebnega kova. Janša je tak. Samo on je zmožen Slovenijo iz enoumja prepeljati v brezumje. Ste kdaj pomislili? Na čelu slovenskih političnih strank ustavnega bloka so ta čas voditelji (Erjavec, Žerjav, tudi Kresalova in Golobič), ki v svojih biografijah nimajo vpisane partijske kariere. Samo Janša in njegov partner Pahor jo imata. Dvostrankarski sistem. Pravzaprav dvopartijski.