Posmrtno podržavljanje?

Sama sicer mislim, da so resni mediji o zadevi Baričevič pisali večinoma korektno in problemsko, da so se torej izogibali intimnemu in osebnemu, da pa "ljudski glas" še nikoli ni tako besno pritiskal na novinarje, naj povedo "več", naj nikar ne cenzurirajo "pomembnih informacij", natolcevanj, ki so krožila po forumih; še nikoli ni bila sla po krvi in spermi tako jasno izražena - kot vemo, si ju je zaželel tudi Janša. Mediji so marsičesa krivi, a tokrat je obsedenost v veliki meri prihajala od zunaj, povzročila pa je med drugim tudi neko posebno slepoto pri bralcih, ki povsod vidijo (iščejo?) le to temo, vse druge, ki smo jih novinarji v tem času odpirali, pa prezrejo.

O predlogu sprememb in dopolnitev zakona o odvzemu in presaditvi organov in tkiv je bilo tako že marsikaj povedanega, to pa seveda ne pomeni, da ni potrebna nadaljnja razprava, saj je očitno že vzbudil precejšnje dvome. Gre za zamisel, s katero naj bi država uredila problem pomanjkanja darovanih organov za presajanje, in to na podoben način, kot je urejeno v Avstriji, na Hrvaškem, v Belgiji, Španiji, (zaman) pa jo je skušala urediti tudi Grčija zaradi tragičnega primera otroka, ki je šestnajst mesecev, priklopljen na umetno srce, čakal donatorja. Takrat je bilo v tej državi z enajstimi milijoni prebivalcev le 70 registriranih donatorjev, najmanj med vsemi evropskimi državami. Za primerjavo: v Nemčiji jih je dvanajst odstotkov vseh prebivalcev.

Zamisel o tem, da je treba obrniti sedanjo logiko "podpišem, da postanem darovalec" v "če ne podpišem, da nasprotujem, sem darovalec", temelji na tem, da je veliko ljudi potencialnih darovalcev, a ne vedo, kako to urediti ali pa jim za to zmanjka časa. Druga ovira, ki naj bi bila s tem zakonom odpravljena, je sedanja možnost svojcev, da ne spoštujejo izražene volje umrlega sorodnika o darovanju organov.

Vprašanja, ki se sprožajo ob predlogu urejanja te izjemno pomembne problematike, so številna, v prvi vrsti pa je gotovo tisto, ali je prav, da človek po smrti avtomatično postane "državna last". Tukaj ne gre le za prastari tabu nedotakljivosti mrtvega, ampak predvsem za sporno državno poseganje v najbolj osebno brez človekove eksplicitno izražene privolitve, ki jo predvideva sedanja ureditev. To bi lahko povzročilo izredno travmatične situacije, tudi če pustimo ob strani najbolj črnoglede možnosti zlorab: ljudje zaradi slabe informiranosti morda enostavno ne bi vedeli za ta zakon in zato svojega nasprotovanja ne bi izrazili. Niti pomisliti nočem na to, kaj bi se zgodilo, če bi svojci šele ob slovesu od umrlega izvedeli za posege, ki bi jim umrli zaradi kakršnih koli razlogov nasprotoval.

Vprašanje želja svojcev je seveda zapleteno, tudi v sedanji ureditvi, ki predvideva, da ti lahko prekličejo celo željo umrlega, da daruje organe. Tudi tukaj gre na eni strani za prastaro nedotakljivo pravico svojcev do posmrtnih ostankov svojega bližnjega, na drugi pa za vprašanje, ali se sme voljo umrlega kršiti. V primeru oporok je ta izražena volja skorajda nedotakljiva, v tem primeru povsem ovrgljiva. Ali je želja posameznika, da po smrti nekomu reši življenje, torej manj pomembna od občutij njegovih bližnjih? In kaj je hujša kršitev zoper mrtvega, to, da se država brez njegovega izrecnega dovoljenja polasti njegovih delov, ali to, da o njih v nasprotju z njegovo voljo odloči družina?

V tej dilemi je treba načelno zagovarjati stališče, da naj se umakne država, ne glede na to, kaj si mislimo o družinskih zanikanjih volje svojih umrlih. Državni posegi na tako občutljivo področje so vedno izjemno tanek led, ki bi lahko imel celo obrnjen učinek od načrtovanega. Država nas in naša telesa drži v krempljih od rojstva do smrti, že rodimo se lahko le pod njenimi slepečimi reflektorji in v klopcah sedimo, preden smo shodili in spregovorili, potem pa še kakšnih trinajst let ali več, ves čas nadzirani, ocenjevani, trenirani, tehtani, kaznovani, nagrajevani. Tudi pozneje se nam ne piše dobro, če nimamo te sreče, da smo se rodili na pravem mestu v pravem času, veliko hrbtenic se desetletja krivi na vse načine in z zelo različnimi sredstvi vse dotlej, dokler nas na zadnji postaji znova ne vzame v obdelavo državni aparat, ki včasih zataji celo pri popisu mrtvih duš. Država nam torej stroji kožo in duha vse življenje, na koncu pa naj bi nas torej še brez privolitve izvotlila?

Pri tako občutljivih temah bi človek vendarle pričakoval več razmisleka in natančnejšo analizo stanja. Še posebno pa kanček samokritičnosti, saj, kot je zapisala kolegica, Slovenija nikakor ni dežela brezbrižnežev, za pomanjkanje organov pa je v veliki meri kriva slaba organiziranost zdravstva, ki tudi ob sedanjem, evropsko primerljivem številu darovalcev ne naredi vsega, da bi se njihovi organi odvzeli, kaj šele, da bi nas zdravniki opozorili na možnost, da postanemo darovalci. Tako smo torej spet priče temu, da naj bi namesto boljšega delovanja zdravstvenega sistema breme prevzeli državljani. In namesto da bi država zastavila pozitivni program osveščanja ljudi in pozivanja k solidarnosti, za kar je bila slovenska javnost vedno dojemljiva (spomnimo se iskanja ustreznega kostnega mozga za flavtistko Ireno Grafenauer), namesto da bi stroka najprej izboljšala odvzem in skupaj s politiko predstavila koristnost odločitve za donatorstvo, tudi z lastnim zgledom (ali pa se je lažje propagandno cepiti proti benigni gripi?), so stvar prijeli na drugem koncu, avtoritarno. Spet: še več države tam, kjer je ne potrebujemo, in manj tam, kjer bi nam morala življenje olajšati.

Odločitev za darovanje je za mnoge zelo zapletena ne glede na versko ali kakšno drugo usmeritev. Trči namreč ob pradavno željo po miru in nedotakljivosti umrlega, ki ji nasproti stoji vprašanje, do kod sežejo meje naše etike: bi organ sprejela, a ga ne bi darovala? Ali zaostreno do skrajne bolečine: ali bi ga za svojega otroka iskala, a ga v črnem primeru ne bi darovala? Izraelska inačica daj-dam, po kateri prejmeš organ prednostno, če si tudi sam darovalec, je pravična le v matematičnem smislu, resnična pravičnost in sočutje pa nista tako enostavna: kar človek v življenju da, ni vedno izmerljivo in ne primerljivo.

Citat

Je prav, da človek po smrti enostavno avtomatično postane "državna last"?