Rute dol, rute gor

Kontroverzna ustavna formulacija, po kateri je islam državna vera, verska svoboda pa zagotovljena, se od leta 2001 lomi pri vprašanju, ali je Malezija sekularna ali islamska država, za kakršno jo je s pomočjo dvotretjinske parlamentarne večine takrat razglasil legendarni premier doktor M. oziroma Mahathir Bin Mohamad, ki je vodil državo kar 22 let. Na ulicah Kuala Lumpurja slednjega ni opaziti. Prej nasprotno, izriše se slika svobodoljubnosti v oblačenju, kjer se od glave do pet v oblačila zavite ženke prepletajo s tistimi, ki v večno poletje stopajo samo v krpicah. Resnici na ljubo so razkriti popki domena mladih zahodnih turistk, a je domače kože več kot dovolj, da podatek o treh petinah pravih muslimank med 14 milijoni Malezijk ne zveni prepričljivo. Dokler ne pridete v stik z "državo", natančneje z javnimi službami. Takrat je težko verjeti trditvi, da naglavna ruti v Maleziji ni zapovedan kos oblačila.

Resnica je nekje vmes in precej zapletena, čeprav se je ob letošnjih januarskih vandalizmih nad krščanskimi cerkvami večinoma banalizirala na spor, ali ima katoliški časnik pravico uporabljati besedo alah za poimenovanje (svojega) boga. Tednik The Herald, namenjen okoli 850.000 malezijskim kristjanom, izhaja v mandarinščini, tamilščini, angleščini in malajščini, v slednji pa je alah sopomenka za boga. Časniku je notranje ministrstvo zaradi domnevne zmede pri (muslimanskih) bralcih, za katerega boga gre, uporabo sopomenskega alaha prepovedalo, vlada pa je po pritožbi The Heralda na ustavno sodišče omilila sklep s "salomonsko" rešitvijo, da ga lahko uporablja v edicijah z jasno oznako, da so namenjene krščanskim bralcem.

Oblastna obsodba islamskih prenapetežev sama po sebi ne dokazuje ničesar o stanju duha v malezijski večverski družbi, še posebno zato ne, ker je z ukori časniku sama zanetila požar. Politična igra s simboli je prinesla pričakovani rezultat, to je nadaljnjo islamizacijo malezijske družbe. Ta je že od časov doktorja M. potekala pod preprogo vsakodnevno hvaljenega verskega sožitja, ki pa je usihalo skupaj z gospodarskimi težavami, ki so državljane z vrtoglavih višin Petronasovih stolpov postavile na realna tla. Pred poldrugim desetletjem so nam na vprašanje, zakaj v državnih službah zaposlujejo samo Malajce (to je muslimane, saj je islam eden ustavnih pogojev za pripadnost tej malezijski etnični skupini), odgovarjali, da podjetniško orientiranih Kitajcev in delavskih Indijcev te ne zanimajo. Argument, da so bili vsaj indijski priseljenci dobršen del britanske kolonialistične javne službe, ni vznemiril niti njihovih potomcev, saj je v času gospodarskega razcveta državna služba predstavljala le stalno, ne pa tudi privlačno plačane zaposlitve. Azijska gospodarska kriza je konec 90. let prejšnjega stoletja te karte premešala, prej prostovoljna etnično in versko obarvana "poslovna segregacija" pa se je kot malezijski sinonim za multikulturno sožitje očitno znašla na resni preizkušnji.

Za družbo v težavah je vezivno tkivo iz tako imenovanih večinskih vrednot praviloma pot v še večje težave. V Maleziji na sami površini teh ni opaziti. Še posebno ne v Kuala Lumpurju, že kratek potep med turističnimi resorti ob vzhodni obali pa pokaže povsem drugo podobo. Brezhibno urejeni so v nasprotju s sosednjimi tajskimi odbijajoče prazni in jim životarjenje podaljšujejo skorajda izključno domači gostje. Zlato poslovno pravilo, po katerem ima gost zmeraj prav, je bilo žrtev lokalne razlage Mahathirjevih islamski vrednot za obvarovanje nacije iz preloma tisočletja. Pregrešno drage alkoholne pijače, ki jih je za nameček še težko najti, so zgolj obrobni razlog, da Britancev, Avstralcev ali Korejcev, Kitajcev in drugih ni več videti v zveznih državah Kelantan in Terengganu z najbolj prostranimi peščenimi plažami, a tudi najbolj konservativno islamsko oblastjo. Med redkimi tujimi turistkami pa se le malokatera opogumi nastaviti se soncu v kopalkah med samimi od glave do pet zakritimi ženskami okoli bazenov. Občutek je, da bi konkretne zapovedi in prepovedi delovale manj odbijajoče kot vsiljeno samospraševanje o mejah (ne)spodobnosti, in hotelsko osebje ve povedati, da vse redkejši tujci še skrajšujejo svoje obiske.

Pred leti ni bilo tako, toleranca je bila v vidnem porastu, gorečneži pa v samospraševanju, kje jim je pravzaprav mesto. Nekaj drobnih korakov in že ni poti nazaj, čeprav so še vse sledi jasno vidne. In ker je napake najlaže prikriti tako, da postanejo pravilo, islamska radikalizacija Malezije ne bo presenečenje. Je pa že dosedanja tudi poučna. Za razgrete glave v Franciji, na Danskem, v Švici in tudi drugod, kjer se družbenih problemov lotevajo s fabriciranjem vrednot večine. Protiislamska radikalizacija Evrope je enako poguben pojav za multikulturnost sveta kot islamska radikalizacija držav z muslimansko večino. Besedičenje o le 1900 neprilagojenih oziroma v družini ali od možev zatiranih francoskih muslimankah v burkah pa priča o tem, da se ne zavedamo plazu, ki se sproža.

Pred časom sem v pestri ponudbi teorij zarote prebiral, da vso protimuslimansko histerijo vodijo kozmetične multinacionalke, pretežno moška politika pa jim zmanipulirana stoji ob strani. Kakšne pol milijarde na ogled postavljenih, za zdaj še zakritih deklet in žena so morda res lahko mokre sanje proizvajalcev "žavb", ki pomlajujejo, ravnajo gube, uničujejo celulit in odstranjujejo mozolje.

Citat

Kakšne pol milijarde na ogled postavljenih, za zdaj še zakritih muslimank so res lahko mokre sanje proizvajalcev "žavb" za ravnanje gub, uničevanje celulita in odstranjevanje mozoljev.