Novice.Dnevnik.si Debate/Kolumne

Bog in elita

Elita so po definiciji tisti najboljši. Kaj, kdaj in zakaj za koga velja za najboljše, je že drugo vprašanje, ampak najboljši so elita. Kaj je potem "tranzicijska elita"? To je predvsem propagandnopolemični pojem, ki ga v naši deželi razumniki, ki v slabi slovenščini pomagajo pisati javne izjave vodji enega političnega konzorcija, usmerjajo proti drugemu.

Kot polemično orodje je pojem v določenem smislu morda "koristen", se pravi učinkovito diskreditacijsko sredstvo. In ker se na diskreditacijo osovraženega nasprotnika gleda kot na moralno zavezo, je še moralen. Razlika med "koristnim in moralnim" je tako presežena. (Dodajte še resnico, tako z veliko začetnico, ki pride od boga, pa boste uzrli nad sabo obraz grozovlade. Janša že ve, zakaj uvaja Boga v politiko.)

Ima ta pojem kakšno spoznavno vrednost tudi mimo ali onkraj politične polemike? Če so elita najboljši, "tranzicijska elita" pa je "izprijena", so ta elita potemtakem najbolj izprijeni? Dopustimo to možnost. A kdo so to, za koga gre?

Kandidati se v teh dneh sami preštevajo. Povod je bil trivialen, izjave so bizarne, a pred nami se izrisuje nekaj, v čemer lahko ugledamo "tranzicijsko elito". Neposredni povod za nekatere izjave je bil nastop nekdanjega Bavčarjevega in Janševega mentorja Kavčiča o potrebi po "osvežitvi levice". Malo širše ozadje so škandalozne oblastne prakse, ki jih je razkrila nesrečna smrt doktorja Baričeviča.

Na levici, ki jo sam vodja poslanske skupine SD imenuje "tako imenovana levica" in ki jo je nagovoril Kavčič, sta se odzvala podpredsednika SD Miran Potrč in Patrick Vlačič. En obraz starih, drugi novih časov, en še iz tiste partije, ki je izbrala Pahorja, drugi Pahorjev izbranec za prestolonaslednika. In eden in drugi sta govorila z varne razdalje videoposnetkov, povedala približno isto in približno enako prepričljivo. Izhodišče je, da je pomembno vprašanje tako imenovana izhodna strategija in da se "vlada zdaj ukvarja z izhodno strategijo". Druga vprašanja so irelevantna.

"Naloga vseh je, da izhodno strategijo čim bolj dosledno uresničimo," je dejal Potrč. Rekel je, da "mora javnost" od predsednika vlade - ki ju "imamo", namreč "vlado in njenega predsednika" - "zahtevati, da se te naloge čim bolj uresničijo, ne pa iskati drugih rešitev". Vlade in levice trenutno slabo politično vreme ne more ogroziti, kajti vlada in levica sta po Potrčevih besedah, kakor jih je povzela STA, enotni. Vlada dela učinkovito, ima podporo v parlamentu in pričakuje, da se bodo "zdaj vsi organizirali za uresničevanje izhodne strategije".

Minister Vlačič je bil prepričan, da zato, ker se vlada zdaj ukvarja z izhodno strategijo, "kakršne koli izjave o zamenjavi predsednika vlade in podobne ne bodo omajale vlade". Ni pomembno, "ali ima levica zdaj liderja". Kaj je pomembno? "Imamo predsednika vlade in predsednika stranke, ki je trdno v sedlu, in ne vidim nikakršnih težav."

V teh izjavah je kup problemov. Potrč ni povedal, kdo so tisti "vsi", ki imajo nalogo uresničiti izhodno strategijo. Kdo jim je dal to "nalogo"? Zakaj bi jo sprejeli? Podpredsednika SD ali ne vidita ali nočeta videti, da so ta vlada, stranka in njun predsednik tako diskreditirani, da nimajo več prav veliko mobilizacijske moči. Ta vlada ima lahko najboljši izhodni program na svetu, a če nima verodostojnosti in se s tem kredibilnostnim primanjkljajem ne more soočiti, bo težko našla koga zunaj sebe same, ki ga bo pomagal uresničevati.

Potrčevo govorjenje o tem, kaj "javnost" "mora" in česa ne sme delati, je videti kot spodrsljaj, ki izraža politično nemoč prav nasproti javnosti. Vlačičevo arogantno izjavljanje, da ni pomembno, ali ima levica "liderja", kaže na politično nemoč druge vrste: na razsulo levice. Če za političnega povzpetnika to ni pomembno, ne vidim drugega razloga za to, kot da zanj obstoj levice ni pomemben. Pomembno je, da si na oblasti.

In tu se pokaže tisto, kar je v teh izjavah najbolj skrb zbujajoče: v čem sta moč in opora te oblasti. Potrč je bolj demokratičen med njima. Zanj je pomembno, da ima vlada podporo v parlamentu. Za Vlačiča šteje le to, da je predsednik vlade in predsednik stranke "trdno v sedlu". In zakaj meni, da je Pahor trdno v sedlu? Ker ima menda podporo v stranki in vladi. Še v parlamentu ne. Kaj šele v javnosti. Kaj to pomeni? Da ta vlada podpira samo sebe. In očitno meni, da je to dovolj.

Podobno eliminacijo javnosti oziroma vsega zunaj oblastnih aparatov najdemo v izjavah predstavnikov LDS in DeSUS. Za Anderliča je Pahor predsednik vlade, ki uživa zaupanje tako SD kot tudi drugih strank. Pika. Erjavec dopušča, da zunaj državnega zbora in vlade "potekajo pogovori o zamenjavah", ampak kar šteje, so razmere v koaliciji in državnem zboru, ki da edini lahko zamenja vlado, te pa so "stabilne". "Škarje in platno," nam brez ovinkov pove, držijo v rokah "predsedniki koalicijskih strank". Politične krize ni.

Ampak to, kar se je pokazalo ob smrti doktorja Baričeviča, je politična kriza. Globoka. Ko se je pokazalo, kako ta oblast deluje in kako malomarno pušča javnost, še več, kako je javnost, kako so javni interes, javno dobro, javna varnost zaradi politike, ki dela predvsem sebi in svojim v prid, tudi ogroženi, se je hudo zmanjšalo zaupanje v politike in politiko nasploh, ne le v vlado ali kakega ministra. Tudi v opozicijo.

Janša v danem primeru ni vrgel tistega pregovornega prvega kamna. Prej enega zadnjih. Zakaj neki? In ko je naposled zavzel stališče in se vrgel v "razgaljanje" brezbožne "tranzicijske elite", se je bolj ukvarjal z vsem drugim kot s tistim, kar je v jedru današnje politične krize. Tolče po tem, kar lahko naprti drugim, izogiba se vsemu, kar leti ali lahko leti tudi nanj. Prizanesljiv je tudi do Pahorja. Vzame ga celo v bran. V svoj prosti spis vključi nekaj, kar z zadnjimi dogodki nima nobene zveze in je zato toliko bolj zgovorno: Pahorjevo zaposlitev Rupla v svojem kabinetu. Tisto dejanje je bilo manifest Pahorjeve politike: konsolidiranja "tranzicijske elite", javnosti neodgovorne in od volilnega telesa neodvisne politične kaste, ki si kroji zakon in postave po lastni podobi.

Janša to odobrava. Tako imenovana tranzicijska levica in tranzicijska desnica potrebujeta druga drugo in si morata pomagati. Ko je v opoziciji, si Janša želi, da bi bil del "tranzicijske elite": da bi "razvojno sodeloval z drugače mislečimi", ki imajo trenutno v rokah več vzvodov oblasti. Ko bo na oblasti sam, ga bo verjetno spet zaneslo v skušnjavo, da bi bila tranzicijska elita bolj ekskluzivno njegova. Takrat bo spet Bog in tistim, ki so božji, bo vse dovoljeno.

Dodaj v: Twitter Pošlji

Prijavite napako v članku

Komentarji
Dnevnik.si