Ati, ati! Danes smo videli drek!

Marko Crnkovič. (Foto: Jaka Adamič)

O, moj bog! Slovenska levica ima starosto? Po mojem ima kvečjemu starostno demenco.

Da je zaradi nekaj nepomembnih, neargumentiranih, za lase privlečenih izjav Nika Kavčiča nastal tak medijski in politični cirkus, je pogojni refleks ljudi, ki ne znajo in ne marajo misliti s svojo glavo in ki so iz preteklosti navajeni, da je oblastna avtoriteta v predvidljivih presledkih in domnevno kriznih situacijah povedala, kaj je narobe v naši družbi in kaj bi bilo treba storiti, da bi preprečili odklone od zaželene smeri razvoja.

Razlika med nekdanjimi opozorili, pozivi, Titovimi pismi, sklepi CK, zapisniki plenumov, sestankov partijskih celic in drugimi komunajzarskimi enciklikami in med današnjimi javnimi izjavami še zadnjih predstavnikov nekdanje nomenklature pa vendarle obstaja. Tisto prej so bila obvezna politična navodila, po katerih se je bilo treba ravnati. To danes, v demokraciji, pa jemljemo kot nič manj obvezno drugo mnenje, vendar pomembno, pomembnejše mnenje, ker gre za sivolasega modreca, ki pa menda ja zna postaviti stvari na svoje mesto - češ, kako si recimo LDS sploh upa postaviti na čelo smrkljo z zvezami in diamantnimi uhani (ne da bi njega kaj vprašala), pa tudi predsednik vlade ni dorasel svoji funkciji, ampak nič hudega, saj je nekaj pametnih ljudi še živih in ti bodo že znali najti nadomestilo za mlečnozobca.

A če kak ljubitelj teorij zarot slučajno misli, da gre pri izjavah Nika Kavčiča za premeditirano in orkestrirano akcijo dezintegriranja vladne koalicije, denunciranja LDS in strmoglavljenja njene predsednice, se bridko moti. Vse to so seveda možne, čeprav (vsaj v skrajnostih) malo verjetne posledice Kavčičevega blebetanja. Ne gre za zaroto nekoga iz ozadja, ki bi poskušal tako ali drugače odstraniti Kresalovo s političnega prizorišča. Ne gre za zaroto ortodoksnih starih sil iz SD, za katere je Pahor še vedno izdajalec in odpadnik. In ne gre za zaroto škodoželjnežev iz Zaresa ali DeSUS - in še tem manj iz opozicije.

Gre za čisto navadno medijsko objestnost. Gre za navidezno nedolžno in nenevarno igrico igrajmo se politiko, ki se jo gre Pop TV. Pop TV je medijsko trobilo, za katero je ustvarjanje novic večja novinarska vrednota kot poročanje o njih.

Če sem se na začetku retorično spraševal, kdo za hudiča je Kavčič, to še ne pomeni, da je Niko i ništa. Stari je nesporno ena od sivih eminenc slovenske polpretekle zgodovine - resda bolj finančne kot pa politične ali celo policijske, vendar to ne spremeni dejstva, da je Kavčič Ertl komunističnega bančništva.

Čudno, da ga Türk še ni odlikoval. Morda pa ga še bo?

Da ne bo pomote: zaradi mene niti Ertla ni treba lustrirati, kaj šele Kavčiča. Toda tako kot je prvega potegnil iz naftalina v fokus predsednik, je zdaj Pop TV potegnil drugega z intervjujem. Slovenci so spričo pomanjkanja avtoritet - in obenem lastnega nepriznavanja tistih redkih obstoječih - obsedeni od mnenj kogarkoli, ki pride mimo, čeprav nepoklican, in se mu ljubi javno govoriti. Če to velja za vsakega debila z estrade, ki ga vlačijo v Piramido ali Pop In, potem res ne vem, zakaj ne bi veljalo tudi za politične eminence iz polpretekle zgodovine, katerih mnenje nas po zdravi pameti ne bi smelo prav nič zanimati - pa tudi njihov dejanski vpliv hvala bogu ni bolj oprijemljiv od vpliva kogarkoli, ki ima dostop do medijev.

Ko se določene politične teme začnejo ponavljati ali se razvijajo prepočasi, da bi televizija ohranila nivo gledanosti, se na Pop TV pač spomnijo, da je Kavčič eden tistih, ki znajo kaj povedati brez dlake na jeziku, da se že dolgo ni oglasil, da rad kaj pove že zaradi občutka lastne pomembnosti, da je sicer vernik starega režima, vendar s kritično distanco. Potencialno eksplozivna mešanica, sploh v tej situaciji! Morda dobijo kak namig, recimo od politika, ki je nedavno za vogalom srečal Kavčiča in sta se malo zgražala nad LDS in bulmastifi, in že pošljejo ekipo k hvaležnemu sogovorniku na dom.

Že takoj naslednji dan si ne več ne manj kot nacionalka in za njo seveda še tiskani mediji, s komentatorskimi disertacijami vred, izposodijo zgodbo o "starosti slovenske levice" in jo z istimi populističnimi poudarki in neumnimi ugibanji o iskanju novega mandatarja peljejo naprej. Nivo slovenskih medijev, politične kulture in državljanske zavesti je zdrknil na nivo tabloidnosti, senzacionalizma in infantilnosti. Ta družba izgublja še zadnje kriterije za relevantnost in merila in reagira na medijsko-politične bagatelnosti podobno kot moj tri in polletni sin. Zanj je recimo breaking news to, da so na sprehodu okrog vrtca videli "drek".

Najbrž so videli tistega, ki ga meša Pop TV.