Vrnitev dame s cvetom v laseh

Zoran Senkovič. (Foto: Bojan Velikonja)

Blond in brez cveta

Priznam, pogrešal sem jo. Njeno politično liriko, denimo: "Jesen je žalostna, v sivini in mokroti pada listje z beograjskih dreves, žalostna sem, ko gledam razpad levih sil, pa tudi Marx je nekam žalosten." Ali odločnost. V Ljubljano se je prebila prek Ruparjevih barikad v Tržiču, da bi širila resnico in levico v nekdanji bratski republiki in promovirala svojo knjigo. Potem pa so jo iz njej ljube Srbije pregnali nihče drug kot natovatikanskoimperialistični izdajalci, večinoma pripadniki njene levice, zaradi tam nekakšne vile, nekakšnega za nekaj mark kupljenega stanovanja, zaradi zaposlovanja neke varuške na črno, sinove mladostniške razigranosti, ki je drugače, premalo levo, mislečim Srbom serijsko razbijal glave. Zatekla se je v zibelko svetovne levice, v Rusijo, in poniknila, evaporirala. To je - Mira Marković (njen soprog je bil Slobodan Milošević, postranska figura na srbski levici), srbska heroina, Ivana Orleanska komunizma, zadnja levičarka na Balkanu, predsednica stranke JUL (Jugoslavenska levica), levi teoretik in praktični konzument vseh pridobitev kapitalizma, s čimer je dokazala, da je spoj teh dveh ideologij vendarle mogoč. Črnolasa dama s cvetom v laseh. Pred dnevi pa zagledam v uglednem srbskem tabloidu Alo (11.000 bralcev) intervju z njo. Živa je, zdrava in še vedno levo lucidna. V Moskvi živi. Kakšna je, kaj dela, kdaj bo stopila na čelo ostankov po svetu tavajoče levice in jo popeljala v odločilni boj proti desnici, ki nam je, kot čutite na lastni koži, uničila življenje? Njen odnos do kuhinje, denimo, se ni spremenil. Ne ve, kaj bi z njo. Ta moskovska je lepa, sodobna, z veliko imenitne posode, a v njej ne kuha. Nikoli v Beogradu in Požarevcu ni navezala intimnega stika z ambientom kuhinje in tako je tudi v Moskvi. V kuhinji ima zapestnice na mizi in romantično torbico na stolu. Zato pa posluša glasbo. V ogromnih količinah, zelo na glas, rusko, ker ta nima evroatlantske racionalnosti! Ne pove, kaj pravijo sosedje. Obožuje dolge romantične sprehode po Moskvi. Kaj počne med sprehodi? Spominja se; tukaj ji je pobegnil avtobus, tam je srečala tovariša V., tu jo je ujela pomladanska ploha, tam je kupila bele sandale, malo naprej je poslušala lajno... Skratka, intelektualno zelo bogati sprehodi. Veliko razmišlja. O tem, kaj si očita. Da je verjela srbskim levičarjem, da so pošteni ljudje, da jim je družbeno pomembnejše od zasebnega. Da je nenehno pričakovala, da bodo z delom postali pametnejši, da je bila slovansko naivna kot lik iz ruskega romana iz 19. stoletja. Očita si, da ni več pisala, ampak je letala po Jugoslaviji in svetu ter širila bratstvo in enotnost ter kozmopolitizem! S tem me je, priznam, presenetila, saj se je ne spomnim drugje kot v Beogradu ali Požarevcu. Ampak Mira je po vsem hudem ostala zvesta sebi in ne bi, pravi, za nazaj spremenila ničesar. Torej ne bi preprečila umora novinarja Ćuruvije, pustila bi Arkanu, da ureja Srbijo, sinu Marku, da tihotapi cigarete, Miloševiću, da s policijo uči pameti opozicijo, armadi, da prek tisočih trupel rešuje Srboslavijo, prijatelju Kertesu, šefu carine, da krade nafto do onemoglosti, vse v imenu boljšega življenja, ki ga je ponujala njena levica. Je pa spremenila dve bistveni stvari. Zdaj je blond in nima več cveta v laseh.

Moja šola

Italijansko šolsko ministrico Mariastello Gelmini smo na tej strani meje začeli pribijati na križ samo zato, ker je hotela vsaj približati italijansko razpadajoče šolstvo staršem, če ga že ne more premakniti s spodnje polovice svetovne lestvice uspešnosti in znanja. Ponudila je portal ministrstva v splošno uporabo, naj starši prek njega izvedo, kaj njihov otrok počne v šoli, kako mu gre, kaj ministrstvo in šole ponujajo, kje in v katere šole lahko otroke vpišejo. Ko se je staršem uspelo priklikati do ponudb šol v tržaškem in goriškem šolskem okraju, so verjetno navdušeno ugotovili, da lahko svoje otroke vpišejo v šolo tudi v Postojni, Idriji, Grahovem ob Bači, Šmartnem pri Kojskem, Pivki in celo na Reki! Vse te šole so namreč po zemljevidu na portalu še vedno v Italiji. Rapalski, tisti, ki so ji jo zavezniki po prvi svetovni vojni podarili za slavno bežanje Italijanov vse tja do Piave. Zemljevid je resda nekoliko zastarel, a vendarle je odprl možnost za poglabljanje sodelovanja med državama, od katerega bi oboji imeli koristi. Italijani bi zaradi našega dokazano boljšega šolstva (ste kdaj slišali Italijane govoriti angleško?) množično vpisovali otroke v Caporreto (Kobarid), Canale d'Isonzo (Kanal) in Duttogliano (Dutovlje), naše šole pa ne bi več trpele zaradi vse manjšega priliva otrok. Italijani bi vlagali obnovo naših (njihovih) šol, šolnikom bi dali italijanske plače, prišlo bi do mešanja mladih predstavnikov dveh narodov, mi bi Italijanom posojali našega šolskega ministra in oni nam ministrico. A je priložnost zapravljena, še preden je dobra ideja dobila možnost, da sploh zaživi. V zrak so skočili domobranitelji z vzkliki: "Provokacija, okupacija, italijanizacija..." Zunanje ministrstvo je protestiralo, mediji so se zgražali, velemožje iz "ogroženih" občin so s tresočim se glasom spraševali Ljubljano, ali bo dovolila novo okupacijo. Vse skupaj je že spominjalo na italijanskega zunanjega ministra Frattinija, ki so mu zalivke padale iz ust, ko je s stisnjenimi zobmi ocenjeval hudomušni kratki film Trst je naš (ki ga sploh ni videl) kot provokacijo s ciljem slovanskega ogrožanja italijanskega ozemlja in integritete, kar je v nasprotju s svetlimi načeli EU, in tako dalje. Krivica pa se dela ministrici zaradi zemljevida, ker ga je očitno na portal dal neki stari birokrat, ki se je še bojeval na Piavi. Gelminijeva je namreč manjkala v šoli ravno takrat, ko so jemali čas po drugi svetovni vojni, ker je tisto leto v njenem rojstnem Lenu pri Brescii vladala epidemija rdečk in oslovskega kašlja. Kako, za vraga, potem naj ve, kje je (šolska) meja med državama?