Hrvati, Slovenci, psi in mačke

Boris Dežulovič. (Foto: Matej Povše)

Od evropskega parlamenta do zimskih olimpijskih iger v Vancouvru, od velikih hollywoodskih studijev do Bundeslige, kjer koli Hrvati in Slovenci naletijo drug na drugega, tam se ne bo dobro izteklo. Poglejmo samo zadnji primer. Nekoč slavni nemški nogometni klub Köln se je v tej sezoni spet vrnil v prvo ligo, a zdaj z res velikimi ambicijami, na krilih slovenskih reprezentantov Miša Brečka in kapetana Milivoja Novakoviča, najboljšega strelca druge Bundeslige. In kaj je potem storila uprava FC Kölna? Za trenerja je pripeljala Hrvata Zvonimirja Solda!

Začetek je bil prav idiličen, Novakovič je v nemških časopisih hvalil novega trenerja, ki je "klubu prinesel duha skupnosti in disciplino", komaj mesec dni pozneje pa sta se Novakovič in Soldo javno sprla, Slovenec je po reprezentančni tekmi z Rusijo zamudil na trening in se je še v slačilnici pojavil v slovenskem dresu, Soldo je izgubil živce in Novakoviču vzel kapetanski trak, ta pa mu je odgovoril, da s Slovenci ne bo ravnal kot s smrkavci, "duh skupnosti in disciplina" sta v klubu nepopravljivo na psu, in še preden se je prvenstvo zares začelo, je bil FC Köln že zasidran na 15. mestu, z rezervirano karto za drugo ligo.

Takih primerov je nešteto, Hrvat in Slovenec sta preprosto smrtonosna kombinacija. Kultna serija Skrivnostni otok (Lost), na primer, je podirala rekorde po box officeih, vse dokler se neki idiot ni spomnil, da bi v tretji sezoni poleg Hrvatice Mire Furlan angažiral še Slovenca Željka Ivaneka. Ivanek je igral eno samo epizodo, samo nekaj minut je bil v kadru, a bilo je dovolj, da sta se v naslovni špici enkrat drug ob drugem znašla slovensko in hrvaško ime, pa je vse šlo v božjo mater: gledanost serije je začela strmo padati, letos pa so jo televizijski šefi končno ukinili.

A glej, o tem niso razmišljali organizatorji velikega sejma turizma v Beogradu, ko so sestavljali letošnji program. Pametni ljudje so jim lepo govorili, naj ne vabijo obenem Hrvatov in Slovencev, a Srbom se ne da nič razložiti. Celo če bi ustvarjali državo, bi povabili Slovence in Hrvate, kaj šele na sejem turizma.

Pa saj, kdo bi jim zameril? Sejem turizma je prireditev z majhnim tveganjem. Nikoli v zgodovini turističnih sejmov niso imeli resnih incidentov, tam se zbirajo imenitni ljudje, prijazne hostese, nasmejani ministri, folklorna društva, deklice v narodnih nošah, zdolgočaseni menedžerji in poslovni partnerji, vsak se vsakemu smehlja, na enem sejmu turizma je nasmehov več kot v vseh osemsto letih tajske kulture smehljanja. Pa vendar se beograjski sejem ni še niti dobro začel, že je prišlo do mednarodnega incidenta, sejemske dvorane so opustele, iz njih se razlega grozen prepir in kričanje, na ploščadi pred sejmom pa se brezglavo zaletavajo obiskovalci, ki bežijo pred zablodelimi naboji.

"Ne morem verjeti," je obupanemu direktorju beograjskega sejma v telefonskem pogovoru odgovoril Taleb Rifai, generalni tajnik Svetovne turistične organizacije. "Hrvati in Slovenci, kaj?"

Kaj se je zgodilo? Čeprav so se za naslednjo sezono zelo potrudili in vložili veliko denarja v promocijo na srbskem trgu, so bili Hrvati neprijetno presenečeni, ko so izvedeli, da je država, ki je letos partner beograjskega sejma - Slovenija. Slovenci pa so bili ob prihodu v Beograd neprijetno presenečeni, ko so videli, da je stojnica države partnerice neprimerno manjša od hrvaške, ki je celo - največja na sejmu. Hrvatom, spet, niti to ni bilo dovolj in so na dan slovesne predstavitve Slovenije organizirali Hrvaški večer v hotelu Hyatt.

Besni Slovenci so zato odpovedali priložnostni koktajl, ki ga vsako leto organizira država partnerica, in pri gostiteljih ostro protestirali zaradi neprimerno slabšega obravnavanja Slovenije in dobrikanja Hrvaški, Hrvati so jim s svoje stojnice kazali osle in se norčevali, ko so se slikali s srbskimi ministri, in na beograjskem sejmu je v trenutku zavladal kaos: Hrvati so prezirom gledali goste s slovenskim oglasnim materialom, Slovenci so spotikali obiskovalce s hrvaškimi brošurami in spominki, Hrvati in Slovenci so poskušali s svojimi hrupnimi sporočili preglasiti drug drugega, gledali so drug drugega, kdo s kom govori ter se jezili in kujali na tretje, nihče se več z nikomer ni pogovarjal, razpad sistema na beograjskem sejmu turizma je bil popoln, obupani organizatorji pa so se obešali na drogove za zastave na velesejmu in se zlovešče zibali v februarski košavi.

Ta stvar med Hrvati in Slovenci je, kot pravim, povsem ušla izpod nadzora, in če kjer koli na svetu pride do naravne katastrofe ali državljanske vojne, če preberete, da se ločujeta Brad Pitt in Angelina Jolie ali da je propadel Dubaj, ste lahko precej prepričani, da za vsem tičijo Hrvati in Slovenci. Za bankrot Dubaja nista krivi ne svetovna recesija ne megalomanija ambicioznih šejkov, pravzaprav jim je šlo dobro, vse dokler se nekega dne ob izkopavanju temeljev umetne Himalaje v središču mesta, ko varnostniki niso bili pazljivi, nista v istem trenutku na gradbišču znašla hrvaški in slovenski inženir.

Vprašanje za menedžerje v Bruslju se zato glasi: ste res prepričani, da želite v Evropski uniji imeti skupaj Slovence in Hrvate?