V skrbi za malega človeka

"Res grozno, da vam tiste male smreke zakrivajo pogled na cesto in promet," je malo ironično pred kratkim v svojem nedeljskem očesu v okviru oddaje NLP pokomentiral Marjan Jerman. Marjan je tista stalnica ob nedeljah, ki razkriva vso našo bedo medsosedskega življa. Marjan nič ne frizira, nič ne odvzema, ampak se v nekakšni grobi realistični maniri s kamero zapodi med sovaščane. Tiste, ki se prepirajo zaradi enega drevesa, koščka poti, predolgih vej, lajajočih psov in so prepričani, da je sosed sosedu volk. Napol artikulirane obtožbe so res največkrat skrajno smešne, vendar za tiste tam grozljivo resne. Tako resne, da se tepejo, zmerjajo, polivajo z gnojnicami in tudi streljajo.

Marjan Jerman nam vulgarno kaže tisto, kar se zadnje čase prodaja pod skrbjo za malega človeka. Ja, to so mali ljudje, ki se borijo za svoj prav. Za edino svojo resnico in pravico. O tem malem človeku že od vsega začetka govori tudi urednik oddaje Svet na Kanalu A Bojan Traven. Prav v imenu tega malega človeka, ki nima nobenih zvez, ki ne more nobenega poklicati, da bi vse skupaj pognal naprej ali pa uredil po svoje, se vsak dan ob šestih začenja informativni vrtiljak na Kanalu A. Včasih bolj vlak smrti ali pa ringlšpil usod in nesreč z vseh vetrov.

Svet je odrasel. Je oddaja, ki ima jasen koncept, počasi oblikovane zvezde za voditeljskim pultom ali neustavljive novinarje pred kamero in stalen krog gledalcev. S konceptom se lahko strinjate ali ne, dejstvo vseeno je, da postaja "svetovsko tv-novinarstvo" prepoznan žanr. Poseben stil, ob katerem ne morete biti ravnodušni. Ali vam gre neskončno na jetra ali pa zraven z zadovoljstvom pritrjujete in cepetate z nogami ter vzklikate: res je! Vsi so banda! Vsi so pokvarjeni egoistični tajkuni! Ob dramatični glasbeni podlagi, še bolj dramatičnem novinarskem podajanju in obvezni poanti ali pozivu odgovornim je vsak programski segment neke vrste odprta zgodba, ki terja odgovore. Jasno, da jih največkrat ni, kar je samo še dodaten razlog, da se (ne)odgovorne ponovno postavi pred sodišče tv-resnice. Tu ni dileme, kje je resnica: na strani malega človeka. Spet tistega, ki je po Travnovem mnenju brez ekonomske moči in navezav.

Ta specifičen "svetovski" stil seveda ni ostal osamljen. Počasi prodira v oddajo 24 ur, skozi zadnja vrata je dobil domovinsko pravico v Odmevih in tudi TV Dnevnik ni imun na njegove čare. Saj je jasno, da je obtoževanje in terjanje odgovorov najbolj imanentna pravica vsakega, ki mu ni vseeno. Bolj kot smo nasilni v svojih zahtevah, bolj smo prepričljivi. Dobro, če zraven vse skupaj še napihnemo, malo odvzamemo, preslišimo kakšno stran in brez problemov zmanipuliramo vsakega govorca, se pač samo poslužujemo osnovnih televizijskih orodij. Manipulacija je pač bistvo televizije. Od njenega nastanka.

Ta poseben stil pa ni le sam sebi namen. Ima funkcijo. Je neke vrste priprava za nekaj velikega. Pripravlja se teren za avtoriteto, ki bo temu naredila konec. Ni pomembno, kakšne barve bo, pomembno je le to, da bo nekdo udaril po mizi in naznanil, da tako ne gre več naprej. Da je potrebno temeljito vse očistiti in prečistiti ter začeti znova. Začeti pri malem človeku. Njega postaviti v središče. Mu razdeliti uplenjeno z gradov in kleti.

No, ta diktatura ali utopija se bo končala z novim drekom. Spet bodo eni ostali brez in spet se bo začel boj za njih. Za vsakega od nas, ki bomo to spremljali pred ekrani. Sam zadnje čase z veseljem spremljam Svet na Kanalu A. Posebej takrat, ko zapade ogromno snega in piha orkanska burja. Takrat so njihovi novinarji najboljši. Delajo štorije, kjer ne gre za zarote, temveč predvsem za preživetje. Mene kot malega človeka me prav malo briga, zakaj se predsednik države vozi v prvem razredu in zakaj stanuje v boljšem apartmaju kot zunanji minister. Prav nič me ne zanima, kaj so v garaži počeli psi in njegov lastnik, še manj, kaj si en opozicijski trpeči voditelj misli o vsem tem. Prav malo me tudi briga, če se menja minister ali pa odleti kakšen sekretar. Ker mi ne bo prav nič bolje in ne bom imel nič več svobode in se mi kakovost življenja ne bo spremenila niti za milimeter.

Lahko pa me zelo briga, če bi bil slučajno tisto soboto na pohorski sedežnici in bi zgrmel v globino. In bi si zdaj brezmočen ravnal kosti. To pa bi me lahko zelo brigalo. Veliko bolj kot vse tisto, kar se zdaj objavlja po raznih forumih in spletih okoli najbolj intimnih in tragičnih zgodb posameznikov, ki so vpleteni v zgodbe. Zgodbe, ki jih nihče ne pozna, a obenem vsi obsojajo. Tisti izlivi nezadovoljstva, nestrpnosti, netolerantnosti in skrajne žaljivosti gredo lahko mimo mene. Čeprav so le materialna posledica te skrbi za malega človeka. Na koncu se vse konča pri zavisti, fovšiji, maščevanju in sovraštvu. Pri tistem najbolj elementarnem človeškem egoističnem čustvu: zakaj pa ima sosed več kot jaz. Pa četudi gre le za pogled na brezvezno cesto …