Pozabimo na zasebnost

(Foto: dokumentacija Dnevnika)

Identifikacija pripadnikov Al Kaide v ZDA je bila tako popolna in tako hitra, da se je zdela skoraj zrežirana. Pa ni bila. Preiskovalci so pregledali sezname potnikov in jih križali s podatkovnimi bazami obveščevalnih služb. Ko so pregledali še posnetke telefonskega prometa, so hitro prišli do organizacije, ki so ji pripadali. To je delo obveščevalnih služb. Zbirajo podatke o ljudeh, ki ogrožajo državo, v kateri so obveščevalci v službi. Biografije ugrabiteljev pa niso prišle iz skrivnostnih obveščevalnih virov, ampak iz veliko bolj vsakdanjih in javnih okolij. Fotografije so pobrali iz bančnih avtomatov, kjer so dvigovali denar. Avtomat ob vsakem dvigu slika stranko. S sledenjem transakcijam s kreditnimi karticami so sledili njihovim potovanjem po državi, našli hotele, kjer so stanovali, in trgovine, kjer so kupovali. Zelo plastično so jih opisali zgolj na podlagi sledov, ki so jih za seboj pustili v civilnih strojih. Trgovska, bančniška in hotelska infrastruktura je zelo dobro opravila svoje delo in je zabeležila življenjske navade vseh sedemnajstih. Zatajile pa so profesionalne policijske službe, ki so vsaj nekatere od njih imele na seznamu sumljivih oseb. Zaradi zastarele opreme in slabe povezanosti v mrežo so jih spustili čez mejo, ne da bi se prižgale rdeče luči. Američani so nekoliko nejeverno brali zgodbe o tem, da imajo banke veliko bolj sodobne računalnike od zvezne policije. Še bolj so bili presenečeni, ko so preiskovalci prostodušno priznali, da imajo ljudje doma močnejše in bolj sodobne računalnike kot oni v službi. Kamere v mobilnih telefonih pa imajo vsaj toliko dobro vidljivost kot nadzorne naprave na mejah.

V nekaj letih se je položaj močno spremenil. Nadzorni sistemi in robotska orožja so postali področje tehnologije, ki se je najhitreje razvilo. O tem, kako zelo lahko obveščevalne službe sledijo vsakemu državljanu posebej, so se nekaj let širile fantastične zgodbe. Od tega, kako je mogoče hkrati slediti telefonskemu prometu med celinami, do tega, da nad mesti letijo robotska letala, ki lahko primerjajo svoje posnetke s kakovostjo filma Avatar. Ped 11. septembrom smo se lahko šalili, da se je dobro ves čas obnašati, kot da si na televiziji, ker nikoli ne veš, kdaj te snemajo. Zdaj vemo, da nas snemajo ves čas.

Kako zelo je to res, je minuli teden pokazala policija v emiratu Dubaj. Skupina agentov je konec januarja v luksuznem hotelu ubila enega od vojaških poveljnikov palestinske organizacije Hamas. Ker je bil na seznamu izraelskih oblasti za likvidacijo, so vsi takoj domnevali, da je to storila tajna služba Mosad. Izraelske obveščevalne agencije veljajo za skrajno učinkovita delovna okolja, ki delujejo v popolni brezimnosti. Dolgo časa ni bilo znano niti to, kdo je šef Mosada. Agencija nikoli ne pusti sledov za seboj, njene operacije pa spadajo na področje bližnjevzhodnih mitologij.

Le dvakrat ali trikrat se je v zgodovini Izraela zgodilo, da so njihove agente razkrili. To pot ni bilo nobene skrivnosti. Dubajska policija je prikazala polurni dokumentarni film o operaciji skupine agentov. Sledili so jim od letališča do sobe, v kateri so ubili svojo tarčo. Nadzorne kamere so posnele njihove poti po mestu, njihova srečanja in vrata sob, v katerih so se naselili, telefonsko komuniciranje prek centrale v Avstriji in izvor njihovih ameriških kreditnih kartic. To je zdaj najbolj gledana tajna operacija vseh časov.

Predvsem je pokazala, da je milijonsko mesto popolnoma prekrito z avtomatskimi nadzornimi sistemi, ki sledijo vsakemu obiskovalcu. Pa Dubaj sploh ni veljal za strogo nadzorovano mesto. To je London, ki je s sistemom policijskih televizijskih kamer najbolj transparentno mesto na svetu. Dubajčani so večino opreme kupili od Angležev.

Do nedavna je veljalo, da je utopija popolnoma nadzorovane družbe iz romana 1984 Georga Orwella nemogoča. Nadzorni sistem, ki bi hotel pokriti vse, kar se v družbi dogaja, bi moral biti večji od družbe same. To je zdaj popolnoma izvedljivo. Ljudi ne nadzorujejo ljudje, ampak avtomatizirani stroji. Dovolj je določiti en obraz, ki policijo zanima, računalniki obdelajo vse posnetke nadzornih kamer, ga identificirajo v arhivu in po časovnem vrstnem redu zmontirajo vse njegove poti. S posnetka predaje potnega lista na meji poberejo podatke in jih križajo s podatki o uporabi kreditnih kartic, kar potem omogoči hitro izdelavo njegove biografije. Zares fascinantno je, da lahko to naredijo za kogar koli, ki potuje skozi mesto.

Ko je Hamas prevzemal oblast v Gazi, sem v Jeruzalemu govoril z upokojenim polkovnikom izraelske vojske Rafijem Benvenistijem, ki mi je svetoval, naj pozabim na vse ideje o zaščiti zasebnosti, s katerimi sem protestiral proti nenehnemu preverjanju moje identitete. Zasebnost je zastarel koncept.

"V trenutku, ko najameš avto in se naseliš v hotelu, so vse tvoje poti zabeležene. Če si zanimiv ali ne, povsod puščaš sledove." Rekel sem, da je občutek neprijeten, pa me je potolažil, da ideja niti ni tako nova niti tako zelo posebna. Vojsko je zapustil in se zaposlil pri svetovni banki. Banke so informacijske baze. Ko ena banka kupi drugo, z njo kupi tudi finančne biografije vseh njenih strank in zelo natančno sliko ozemlja, na katerem banka deluje. Na stotih koncih, kamor človek stopi v enem dnevu, stroji zapisujejo njegov življenjepis. Če se življenjepis komu zazdi zanimiv in se ga loti sistematično, lahko odkrije stvari, ki jih niti sam ni vedel. Zdi se, da proti temu ni pametne obrambe.

"Edina obramba je, da ti je popolnoma vseeno," je rekel Benvenisti. "Pa glejte, če vam je tako všeč."

Lahko se tolažiš le s tem, da včasih pogledajo proč. Banko SKB v središču Ljubljane so oropali v neposredni bližini notranjega ministrstva in pisarn obveščevalne agencije Sova. Pa nikoli nismo videli niti fotografij niti filma.