No, jaz bi kakor koli vprašanje psov rešila hitreje. Najprej tako, da bi dala vsem nagobčnike, tako ta malim kot velikim, dalje pa tako, da bi vsi, ki so sodelovali pri pripravi raznoraznih odločitev, papirjev ali pa bi morali sodelovati, so opustili to dejanje, odšli, in to takoj.
Mandatarska vizija Alenke Žnidaršič Kranjc
***
Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri. (…)
Ni se še polegel prah okrog spornega odlikovanja, ko se je zgodila garažna afera. Mučna in tragična smrt pripadnika tranzicijske levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki omogoča ljudem brez vesti stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse. Niso jim dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali.
Mandatarska reminiscenca Janeza Janše
***
Ampak pokončali se bodo pa kvečjemu sami. Akterji levice namreč," sem odgovoril na vprašanje, ali je Janša izgubil razsodnost ali zgolj smisel za čas, ko je udaril po levici, kot njegova prva stranka leta petinštirideset po poražencih.
Toda v totalni in globalni secesijski vojni slovenske levice je tudi veliko kolateralne škode. Tako je denimo urbanist in ljubljanski podžupan, član Jankovićeve mestne uprave, prof. Janez Koželj, pred kratkim doživel hude diskvalifikacije, pa čeprav ne paše v nobeno politično shemo. Tisti, ki poznajo Ljubljano, poznajo tudi arhitekta in urbanista Koželja. Kot urbano ikono. Šal, temna oblačila in obvezno kolo. V katerem koli času, v vsakem vremenu; v peklenski vročini, v strupenem mrazu. Očitno svojo vlogo ozaveščenega urbanista jemlje zares. Bolj od vseh "čuvarjev" arhitekturne in urbane dediščine mesta. Zato me je začudilo, ko je po medijih završalo, češ da se je spozabil in si dal odkleniti olisičen avtomobil. Zdelo se mi je nenavadno. In dokaz, na katerega so me napotili na medmrežnem Youtubu, je dejansko pokazal, da je šlo prej za kontekstualno hud ponaredek kot za hud prekršek. Na prastarem posnetku je namreč res videti Koželja, kako klicari pred olisičenim avtomobilom, dokler ne pridejo redarji in mu ga ne odklenejo. Nečedno dejanje, boste rekli. In bi lahko bilo, če ne bi posnetek nastal pred mnogimi meseci (zdaj je ta del mesta že dolgo v celoti zaprt in nedostopen za promet) z nekega okna nad Mačkovo ulico, kjer je imela mestna uprava od nekdaj rezervirane parkirne prostore za županje, župane, podžupane in še koga s posebno dovolilnico. Torej v tem mandatu tudi za Koželja. In ker očitno ni bil prav pogosto gost rezerviranega parkirnega prostora, je svojo dovolilnico nespretno razstavil, vestni redarji pa opravili svoje delo. In tu bi se zgodba lahko končala. Pa se je šele začela, ker je več mesecev star posnetek (menda iz predprejšnjega poletja), ki naj bi ga naredil nekdanji novinar in sedanji piarovec vladajoče stranke s svojega okna, kar naenkrat priromal v javnost. S kakšnim motivov? Morda s predvolilnim interesom stranke, za katero mladi gospod piari? Ali pa je, kot namigujejo nekateri, razlog nadvse banalen: menda je izsiljeval za dovolilnico za parkiranje na Krekovem trgu in ker je ni dobil, je poslal posnetek brez konteksta v eter.
Vseeno pa je to le drobna pasja bombica v primerjavi z afero, ki je pokazala predvsem, da je na psu tako medijska kot politična kultura. Psi iz Oražnove ulice so bili zares zlorabljeni. Ali tudi od gospodarja, bo, tako zagotavljajo, pokazala obsežna preiskava. Vsekakor pa so jih zlorabili tako mediji kot politika. Mediji so s pikantnimi podrobnostmi, ki nimajo nič opraviti s pravico do obveščenosti, tešili voajerske potrebe plebsa, politika pa, to je bilo pričakovati, je izkoristila okvir tragičnega dogodka za nabiranje političnih točk. Nekateri, kot Žerjav in SLS, precej nespretno in neverodostojno, saj v omrežjih, ki jih izrisujejo, nenehno udarjajo na plan njihovi člani oziroma članice. No, najdlje je šel Janša. Janševo pisanje, govorjenje, nastopanje poznam vsaj od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa se še ni tako spozabil kot tokrat. Po mojem mnenju doslej česa tako nizkotnega in primitivnega, kot je spis Boga ni, vse je dovoljeno, doslej še ni izrekel, zapisal ali izgovoril. Zapis po svojem formatu spominja na Hipplerjev nacistični propagandni film Der Ewige Jude - kjer je objekt kritike (Jud) reduciran na podgano, kot je pri Janši (kot se mu zapiše v podnaslovu) na "garažo slavnih". Ne vem in dvomim, da je diamatski marksist bral Dostojevskega, vsekakor pa je v času, ko je bil za družboslovce "obvezni" ritual brati psihoanalitično teorijo, bral kvečjemu Titove zbrane vojaške spise - zato ne pozna Lacanovega obrata in reinterpretacije Dostojevskega: resnica je obratna, ker je bog mrtev, ni nič več dovoljeno. Vse obvladuje monstruozni, uživajoči nadjaz. In Janša, čisto neobvladan, poveže vse, kar se mu prikazuje: povojne poboje, tajkunstvo, gentilne obrazce. Ne zavedajoč se, da v vse abotne sheme paše tudi sam. Ali pa prav zaradi tega. Besedilo je napisano tako neobvladano, da si ga njegovi odvetnice in odvetniki lahko shranijo kot materialni dokaz v primeru iskanja olajševalnih okoliščin (vprašanje prištevnosti) v primeru kakšnih tožb.
Ampak zanimivo. Besedilo, vredno sicer bolj psihiatrične kot politične analize, je kar nekako v senci pasje afere in zdaj tudi nekega trivialnega intervjuja s "starostjo slovenske levice" Nikom Kavčičem. Dokler ga Janši zvesto novinarstvo ni okitilo s tem izrazom, verjetno večina poznavalcev razmer ni vedela, da ima levica svojega starosto. Svojega senčnega mentorja. No, če smo že pri tem - prva zvesta učenca in poslušalca sive eminence sta bila Janša in Bavčar. A tega je že dolgo.
H Kavčičevim analizam je sicer treba dodati, da marsikaj (a ne vse!) drži. Vendar tisto, kar drži, ni nekaj doslej neizrečenega, nekaj novega, o čemer se ne bi govorilo, kar ne bi bilo v obtoku. Ni nikakršno fascinantno ali pogumno odkritje. Bolj zanimivo je, zakaj potreba, da se izreče prav zdaj, ko dobi čisto določeno dimenzijo in funkcijo. Mandatarski nastop starega gospoda Kavčiča je bil, kot vse kaže, popolnoma brez mandata. Niti v krogih, v katerih se občasno znajde, naj ne bi nič vedeli o tem, da se išče in pripravlja "tretji človek". Vsekakor pa je zanimivo, da so sicer legitimne reminiscence dobile, v izjemno nabitem medijskem trenutku, tolikšno pozornost. Da se je našel tako razkošen prostor za tako obrobno razmišljanje. Ne vem, kdo so fantomski "odzadnjiki", "določeni krogi", ki da se po Kavčičevi oceni "dobivajo in pogovarjajo ter iščejo premierja". Pa menda ja ni med rezultati pogovora Alenka Žnidaršič Kranjc, ki je oni dan tako samozavestno trosila trivialnosti na komercialni televiziji, da sem si rekel: "O, da bi Pahor bil še dolgo premier!"? Ne verjamem in ne izrisujem teorije zarote, a "mandatarski" nastop Kavčiča in Janševo obleganje koalicije gresta bolj z roko v roki, kot se zdi ali kot si akterja sploh želita. Tako eno kot drugo vodi k skrajni polarizaciji ob hkratni notranji homogenizaciji. Tako rekoč v dvostrankarstvo skozi zadnja vrata. In kakšen je motiv? Pokazati, da je vse, prav vse narobe, zlagano, pokvarjeno. In v teh okoliščinah naj slehernik - pač ne glede na grehe - stopi k svojim. Eni imajo tajkunska posojila, drugi patrie, vsi maslo na glavi. Zato podprimo svoje. In zmagovalec? Tisti, ki ima več vernikov.
Prav zato mi je bilo mučno poslušati nekritične, predmoderne izjave brezrezervne podpore Kresalovi v svetu LDS. No, nekaj podobnega se je pred tedni dogajalo tudi v Zares ob obglavljanju Gregorja Golobiča. Stara liberalna demokracija ni nikoli padala v takšno nekritično sinhronizacijo glav. In (tudi) s tem je Janša dosegel svoje.
