Novice.Dnevnik.si Debate/Kolumne

Jamraštvo R. Jeremyja

Ta zima je podobna trenerju, pri katerem nikoli ne veš, ali ne bo, ko že misliš, da je treninga konec, mazohistično zahteval, da pretečeš še en krog. No, ne gre se zgledovati po Ronu Jeremyju, enem najslavnejših pornozvezdnikov s 24 centimetrov dolgim penisom, ki je med drugim zaslovel s tem, da se je z avtofelaciem kot eden redkih moških približal samozadostnosti psa. Čez slab mesec bo dopolnil 57 let, v minulih dneh pa je pozornost zbudil z izjavo, da vsak pravi in avtentični pornofil, ki zna spoštovati sveto izročilo panoge, ne bo nikoli gledal sodobne pornoprodukcije.

Ron namreč meni, da je ta v primerjavi s filmi, ki so se snemali v njegovih najbolj dejavnih časih, enostavno banalna. Da v teh filmih ni zgodb, dramaturgije, umetniškega vložka in podobnih presežkov, predvsem pa ni visokih proračunov za večtedenske "shootinge" na Bahamih in podobnih krajih. Ne rečem, da marsikateri stari pornofilm ni bil skrajno kritičen do aktualnih svetinj in da v tej sodobni produkciji v resnici manjka politične angažiranosti, vendar pa ponuja druge kolateralne ugodnosti. Če na primer urejate stanovanje in iščete ideje za notranjo ureditev, prej kot sleherni katalog toplo priporočam prav sodobno pornoprodukcijo. Stanovanjca, v katerih zadeve snemajo, so lahko skrajno inspirativna. No, na kar v bistvu namigujem, pa je občutek zoprnosti, če se celo tak radikalec, za kakršnega velja gospod Ron, na stara leta zaplete v nergaško jamraštvo.

Stvari minevajo ter se rojevajo in vsakomur pač pripada njegov čas. In prekleto, vonj nobene dvorane ne bo mogel nikoli preseči vonja Hale Tivoli, si mislim v teh dneh, ko me je spreletelo, da se dejavnosti selijo v Stožice. Vonja po tistih črnih gumijastih preprogah, s katerimi so bili tlakovani hodniki. Odstranili so jih sicer že pred mnogimi leti, vendar pa se je njihov vonj tako zelo zažrl v beton, da ga vseeno vedno zavoham. Vonja izparin piva in stranišč, da ne govorim o številnih spominih na tekme, slab čips, evrokrem, koncerte ali pač mini igralnico, v kateri sem jih dobil zaradi čakalne vrste za fliper od ekipe iz Z. Runka in je moje pony kolo končalo raztreščeno na spodnjem drsališču. Kot da bi gledal zlizane podplate ljubih čevljev, bil fasciniran zaradi izrabljenosti gume in se potapljal v razmišljanje, kje vse si z njimi pustil sledi. Čuden občutek, s katerim pa nimaš kaj dosti početi, kot vrli Ron ne more nič proti temu, da se pač stara.

Navsezadnje ni v tem, da se stadioni oziroma igrišča selijo na rob mesta, nič novega. Nekoč je bilo glavno ljubljansko nogometno igrišče v Medvedovi ulici v Šiški, medtem ko so slovanovci igrali tam, kjer danes stoji Kolinska. Pred nekaj dnevi sem imel priložnost stati na najvišji ravni novonastajajoče dvorane v Stožicah in težko rečem, da bo to slabo. Nasprotno. Pogled je fasciniral. Drug svet. Sploh sem dobil občutek, kot da bo dvorana večji dosežek od stadiona, zaradi katerega se županu na ljubo v Stožicah tako hiti. Se mi pa za zdaj zdi še vprašljivo, kdo in zakaj bo takšno dvorano polnil. Če se na košarkarski tekmi Olimpije v ligi NLB zbere 1000 ljudi, je to uspeh. V zadnjem objektivu je Zoran Janković sicer ponudil nasprotno logiko, da bi se lahko ponudba (torej kvalitetne predstave) poboljšala zaradi infrastrukture. Sam menim nekoliko drugače. Da bodo te investicije zares zaživele šele čez pet, deset ali dvajset let. Ko bodo dobile specifičen vonj.

Dodaj v: Twitter Pošlji

Prijavite napako v članku

Komentarji
Dnevnik.si